Karakal

Karakal

Karakal na hlodu v Namibiji.

Karakal je doma v sušnih predelih Azije in Afrike. S črnimi ušesnimi čopki je podoben risu, zato ga imenujemo tudi puščavski ris. Nekateri imajo karakala kot eksotičnega ljubljenčka. Toda karakali so divje živali in ne sodijo v udomačeno življenje.

Izgled

Karakal spada v družino mačk. Roparska mačka svoje ime dolguje vpadljivim, črno obarvanim šopom dlake na konicah ušes: »Karakulak« v turščini pomeni »črno uho«. Hrbtna stran ušes je tudi črna.

Barva kožuha je odvisna od habitata karakala. Barvni spekter sega od peščene ali okrene barve v bolj suhih regijah do opečnato rdeče barve na območjih z več padavinami. Trebuh je vedno nekoliko svetlejši in ima svetlo lisast vzorec.

Karakal ima črno-bele lise na obrazu.

S povprečno dolžino telesa 65 centimetrov in višino 45 centimetrov spadajo karakali med srednje velike mačke. Živali lahko zrastejo do enega metra. Rep je dolg približno 30 centimetrov.

Samec tehta od 13 do 18 kilogramov. Samice so nekoliko manjše in lažje.

Tako kot pri risu so zadnje noge karakala daljše od sprednjih nog. Posledično lahko živali skočijo do tri metre visoko – iz stoječega položaja! Zaradi svoje ogromne skakalne moči so karakali sposobni celo uloviti ptice med letom.

Karakal in ris

Dolgo časa je veljalo, da sta karakal (strokovni izraz: caracal caracal) in ris (lynx) tesno povezana. Oba roda spadata v družino mačk (Felidae), imata čopasta ušesa, po zgradbi in velikosti sta si podobni. Zaradi podobnosti z risom je karakal znan tudi kot puščavski ris.

Obstajajo pa tudi razlike: ušesni čopki karakala so daljši kot pri risu. V nasprotju z risom karakal nima brkov in čokatega repa.

Novejše genetske raziskave so pokazale, da je karakalov najbližji sorodnik afriška zlata mačka (Caracal aurata).

Karakal
Tipičen karakal: črni šopi dlak na konicah uhljev.

Habitat karakala

Karakal živi v polpuščavah, stepah in suhih savanah.

Giblje se od Arabskega polotoka do Azije. Države, v katerih živijo karakali, so med drugim Izrael, Turčija, Jordanija, Sirija, Kuvajt, Irak in Iran, Pakistan, Turkmenistan in Indija. Poleg tega je puščavski ris doma v Severni, Srednji in Južni Afriki.

Živali niso na rdečem seznamu ogroženih vrst, vendar pa jih na nekaterih območjih Azije redko srečamo, ker se njihov habitat čedalje bolj krči. Večje populacije najdemo predvsem v južnoafriški provinci Cape.

Tipično vedenje velike mačke

Z izjemo paritvene sezone te velike mačke živijo kot samotarke. Imajo svoja ozemlja, ki se zelo razlikujejo po velikosti: vse od 5 kvadratnih kilometrov do 200 kvadratnih kilometrov.

Območja se lahko tudi dobro prekrivajo. Da bi se izognili neželenim srečanjem s sorodniki, živali za seboj med drugim puščajo sledi urina in vonjave izločkov. Ti vonji, ki jih človek ne zazna, vsebujejo tudi sporočila, na primer o zdravstvenem stanju samcev ali pripravljenosti samic na parjenje.

Kot vse mačke se tudi karakal ne sporazumeva samo z vonjavami, temveč tudi z mačjimi zvoki. Njihov fonetični jezik vključuje mijavkanje, sikanje in predenje.

Razmnoževanje in razvoj

Samice običajno skotijo enega do tri mladiče na leglo. Čas razmnoževanja je odvisen od podnebja. Samice karakalov vedno skotijo svoje mladiče v sezoni, ko je prisotnega največ plena. Tako matere lažje dobijo hrano za svoje potomce.

Obdobje brejosti traja približno 80 dni. Samica se nato umakne na varno, da bi skotila – na primer v jamo v skalah.

Mladički karakala se rodijo z zaprtimi očmi in popolnoma nemočni. Ko se skotijo, tehtajo le okoli 250 gramov, pri približno desetih dneh pa prvič odprejo oči.

Mlečne zobe dobijo pri približno enem mesecu in takrat lahko jedo trdno hrano, ki jo je zanje ujela njihova mama.

Prvi poskusi lova

Mladički začnejo loviti, ko so stari približno šest ali sedem mesecev. Sprva so te majhne velike mačke okorne, sčasoma pa postanejo vse bolj spretni lovci.

Ko so stari približno eno leto, mladiči zapustijo mamo in si sami poiščejo lovišče. Karakal popoknoma odraste pri dveh letih.

Ujeti karakali imajo življenjsko dobo do 16 let.

Prehrana: kaj jedo karakali?

Kot vse mačke je tudi karakal čisti mesojedec in le občasno poje malo trave. Skoraj nikoli ne pije vode, saj svoje potrebe po tekočini pokriva skoraj izključno s hrano.

Najprimernejši čas za lov je ponoči. Svojemu plenu se tiho prikrade in ga nato preseneti z bliskovitim napadom.

Ta mačka se med drugim prehranjuje z mišmi, pticami, antilopami, zajci in hiraksi (svizcem podobni sesalci). Svoj plen ubijejo z močnim ugrizom v vrat ali grlo.

Karakal se lahko loti tudi udomačenih živali, kot so koze, zato v južnoafriški provinci Cape karakale tudi lovijo.

Karakal
Karakal je divja žival in ne sodi v dnevno sobo.

Nakup karakala?

Krotke karakale so v Indiji in Iranu vzrejali še dolgo v 20. stoletje za lov na zajce in drugo drobno divjad.

Danes so velike mačke postale eksotični ljubljenčki in statusni simboli. V kolikor želite kupiti karakala, morate zanj odšteti od 6.500 do 9.000 evrov.

Čeprav vas očara lepota teh živali in se vam višina cene ne zdi pomembna, pa vam odsvetujemo, da bi karakala imeli kot hišnega ljubljenčka. Karakali so divje živali in niso ustvarjeni za življenje v ujetništvu.

Vrstam primerna reja v zasebnem gospodinjstvu torej ni mogoča. Tudi največja zunanja ograda ni niti približno dovolj velika v primerjavi z ozemljem karakala. Tudi v človekovi oskrbi karakali ne morejo zadovoljiti svojega lovskega nagona.

Poleg tega je karakal lahko zelo nevaren. S svojimi ostrimi zobmi in kremplji lahko človeku povzroči resne poškodbe. Takšne kupljene velike mačke vedno znova končajo v zavetiščih za živali, ker lastniki niso imeli dovolj časa zanje ali pa so se jih bali.

V mnogih državah je lastništvo velikih mačk in hibridov velikih mačk bodisi prepovedano bodisi zanj veljajo strogi pogoji.

Karakat: križanec domače mačke in karakala

Zaradi naraščajočega povpraševanja po majhnih eksotičnih mačkah roparicah, se pojavlja vse več hibridnih pasem. Najbolj znani hibridi divjih mačk so bengalska mačka in savanka.

Tako imenovani karakat je nastal s križanjem domače mačke in karakala. Njihova vzreja je izjemno problematična, saj se lahko domača mačka resno poškoduje pri parjenju s karakalnim samcem, ki je veliko večji in močnejši.

Zaradi časovne razlike v brejosti hišnih mačk (63 dni) in karakala (80 dni) lahko pride tudi do zdravstvenih težav in razvojnih motenj pri mladičih.

Prav tako predstavlja tveganje divji značaj hibridov velikih mačk. Lahko so zelo nevarni za svoje lastnike.

Iz etičnih razlogov torej ne kupujte karakala ali karakata. Raje se odločite »navadno« hišno mačko ali pa rodovniško mačko iz zavetišča za živali. Kajti že italijanski umetnik Leonardo Da Vinci je vedel: »Tudi najmanjša mačka je mojstrovina.«

Članki, ki so jih ostali uporabniki ocenili kot najbolj uporabne
11 min

Britanska kratkodlaka mačka

Ali iščete mačko, ki bo vašo družino s svojim umirjenim in uravnoteženim značajem odlično dopolnjevala in, ki se, če je potrebno, zadržuje le v hiši? Potem vam priporočamo pasmo „britanska kratkodlaka mačka“. Mehki dlaki in velikim očem kratkodlake britanke se komaj upre marsikateri prijatelj mačk. Pri tem boste tudi značaj te britanske mačke enostavni oboževali! Kaj vse je še potrebno vedeti? Naš pasemski portret vam natančno predstavlja kratkodlako mačko iz Velike Britanije in ponuja nasvete glede nakupa, nege, prehrane in zdravstvene oskrbe.
6 min

Maine Coon

Maine Coon je postal ena najbolj priljubljenih mačjih pasem na svetu. To je verjetno posledica njegove preprostosti, robustnosti in čudovitega značaja.
11 min

Bengalska mačka

Bengalska mačka je resnično edinstvena pasma mačke. Konec koncev je "hišni tiger" v pravem pomenu besede: vzreditelji te pasme stavijo na kanček divje mačke v krvi. Divje mačke-hibridi, kot sta bengalska mačka ali savannah, so novost v svetu vzrediteljev! Kaj naredi mačko-hibridno - in kaj morate upoštevati, če v dnevni sobi srečate divjo mačko? V našem portretu pasme boste našli odgovore.