Burmanka

Ime, ki po tajsko pomeni ”nadvse srečen značaj”, odlično opisuje to mačko iz Tajske! Človekoljubna burmanka je prava klepetulja, ki se zelo rada kobaca.

Zgodovina

Ni povsem pojasnjeno, kako je prišlo do vzreje burmanke v Burmi, današnjemu Mjanmarju. Mačko so menihi hranili kot eno od 16 tempeljskih pasemskih mačk in je še danes v Aziji znana pod tajskim imenom “Maeo Thong Daeng”. Govori se, da so burmanke bile del prve britanske razstave mačk leta 1871. “Čokoladna siamska mačka”, predstavljena v kristalni palači, je spominjala na vrsto burmanke, ki je danes priljubljena v Ameriki. Ni povsem jasno, ali je dejansko šlo za burmanko.

Zdravnik ameriške mornarice naj bi v začetku 30. let prejšnjega stoletja v San Francisco pripeljal burmanko iz takratne Burme. Žival je spominjala na svetlo rjavo siamsko mačko. Kmalu se je povezala ekipa znanstvenikov in rejcev mačk, da bi podrobno preučila genetsko sestavo mačke “Wong Mau”. Potrdili so naslednje: Mačka iz daljne Burme ni bila temna siamska mačka, temveč je pripadala lastni pasmi. “Wong Mau” so parili s “Tai Mau”, siamsko mačko barvne različice Sealpoint. Z nadaljnjim parjenjem s sinom Wong Maua so dobili temno rjave mladiče, ki so bili predniki sodobne burmanske vzreje.

Leta 1936 je združenje ljubiteljev mačk priznalo pasmo burmanka. Zaradi agresivnih križanj s siamskimi mačkami so status pasme več desetletij kasneje ukinili. Po zaslugi nekaterih rejcev so se še naprej ukvarjali s posameznimi značilnostmi burmanke in jasneje opredelili vzrejo siamskih mačk. Burmanka je od leta 1954 znova priznana kot samostojna pasma. Ameriško združenje United Burmese Cat Fanciers (UBCF) je leta 1958 postavilo lasten standard pasme, ki je od takrat ostal nespremenjen. V 50. letih 20. stoletja je v Veliki Britaniji nastala prva vzreja burmank. Tam je društvo United Kingdom’s Governing Council of the Cat Fancy (GCCF) leta 1952 priznalo pasmo.

Vzreja burmank v Veliki Britaniji je med drugim temeljila na ameriških burmankah, vendar se standard pasme danes zelo razlikuje od ameriškega tipa burmanske mačke. Razlike med posameznimi vrstami pasme segajo tako daleč, da v ZDA, Avstraliji in Novi Zelandiji niso priznane buranke britanskega tipa. Britanski standard prav tako ne priznava križanje z ameriškim tipom burmank.

Prve burmanke so v Nemčijo prišle iz Anglije, leta 1970 pa je tu luč sveta ugledalo prvo domače leglo. Burmanka se je začela širiti po Evropi. Tudi danes so avtohtone burmanke v Evropi še vedno močno klasičnega, britanskega tipa. V Novi Zelandiji, Avstraliji in ZDA še naprej sledijo močnejšim ameriškim rejskim standardom. Burmanke so sodelovale tudi pri razvoju drugih pasemskih mačk, zlasti pri tonkinški mački in burmilki.

© serkucher / stock.adobe.com

Izgled

Burmanka je ena od orientalskih pasem mačk. Prihaja iz Burme, današnjega Mjanmara. Kljub podobnosti v imenu pa je ne smemo zamenjati z dolgodlako birmanko.

Zaradi velikega razlikovanja med evropskimi burmankami in tistimi iz drugih celin, je burmanka ena redkih pasemskih mačk z dvema različnima standardoma vzreje. Ameriški tip burmanke je močan s širokimi prsmi in glavo ter krajšim gobcem. Evropska burmanka, ki izvira iz Britanije, pa je precej vitka in atletska. Razširjena je predvsem v Evropi. Burmanke te vrste so majhne do srednje velike, samice tehtajo do štiri kilograme, samci pa do šest kilogramov. Majhne, a mišičaste živali so podobne siamskim mačkam starega tipa, vendar niso tako vitke kot današnje siamske mačke. Burmanke so videti nekoliko bolj kompaktne kot njihovi dolgonogi sorodniki iz Siama: Iimajo široke prsi in raven hrbet, ki ga podpirajo elegantne noge in ovalne tace. Glava burmanke ima velika in široko odprta ušesa ter oči. Široko razmaknjena ušesa sedija na klinasti glavi z zaobljenim čelom. Velike oči so vse od zlato rumene do jantarne barve in so rahlo mandljeve oblike.

Barve burmanke

Njen kožuh ima svilnat sijaj. Je prilagojen toplemu podnebju jugovzhodne Azije in je zato še posebej lahek; zaradi majhne količine podlanke leži tik ob telesu. Barva dlake burmanke mora biti brez vidnih vzorcev, mladički pa so pogosto tabby barve. Tudi nekoliko temnejša dlaka na obrazu ni nič nenavadnega in je zaželena. Priznanih je deset različnih barv: Modra, chocolate, seal in rdeča, kot tudi razredčena lila in krem ter dvobarvne kombinacije, kot so chocolate-tortie, modra-tortie, seal-tortie in lila-tortie.

• Seal: Take burmanke navdušujejo s toplo, temno rjavo barvo. Tudi nos in blazinice so temni. Chocolate: Čokoladno rjava burmanka se razlikuje od burmanke barve seal. Blazinice so cimetove ali čokoladno rjave barve.
• Modra: Modre burmanke so še posebej lepe, saj barva spominja na odtenke kositra. Tudi nos in blazinice so tako obarvani.
• Lila: Razredčenje rjave barve spominja na golobjo sivo z rahlim rožnatim odtenkom, kar se nadaljuje tudi v nosu in blazinicah, ki so obarvani na rahlo vijolično.
• Rdeča: Rdeče burmanke imajo toplo oranžno dlako. Nos in blazinice so rožnate. Krem: Redčenje rdeče barve se pokaže kot svetla bež barva. Nos in blazinice so rožnate kot pri rdeči burmanki.

Angleški izraz “tortie” opisuje tribarvne mačke, pogovorno znane kot “želva”. Zaradi genetskih značilnosti te obarvanosti so vse tribarvne mačke samice. Tudi burmanke poznamo v trobarvni tortie različici:

• Seal-Tortie: Taka burmakna ima rdečo osnovno barvo, s toplimi temno rjavimi pikami. Nos in blazinice so lahko rjave ali rožnate ali pa rjave z rožnatimi lisami.
• Čokoladna-Tortie: Osnovno čokoladno barvo dopolnjujejo bež pike. Nos in blazinice so lahko čokoladno rjave ali rožnate barve, so pa dovoljene tudi rožnate lise na rjavi podlagi.
• Modra-Tortie: Kožuh je modro-sive in marelične barve in je lahko videti pikčast ali mešan. Blazinice in nos so lahko rožnati ali modro-sivi ali pa v kombinaciji obeh barv.
• Lila-Tortie: Te burmanke imajo golobjo sivo osnovno barvo z marelično obarvanimi, temno bež lisami in rožnatimi blazinicami ter nosom

Odvisno od območja vzreje so pogoste tudi druge barve; na primer na Novi Zelandiji so burmanke v barvi v cimeta, srne, karamele in mareile ter v srebrnih variantah. Delno so prepoznane tudi barve tabby.

Značaj

Kot orientalska pasma mačk so burmanke inteligentne, radovedne in živahne. Rade se pridružijo lastniku ob dejavnostih. So zelo igrive in rade se ukvarjajo tudi z mlajšimi družinskimi člani – navsezadnje burmanke še v starosti ostanejo okretne ter so rade ves čas v središču pozornosti! Rade se tudi ”pogovarjajo” s svojim lastnikom. Toda tudi velika človeška družina ne more nadomestiti mačjega prijatelja. Burmanke niso rade same, zato niso ravno najbolj primerne kot samske mačke.

Ker se rada giblje, zato uživa ob raznolikosti se veseli fizične in psihične zaposlitve. Hišno življenje zato ni ravno najbolj primerno za te aktivne mačke. Če ji želite podariti dober in mačkam prijazen dom, poskrbite za varen vrt ali vsaj varen mačji balkon z veliko možnostmi plezanja, igranja in opazovanja. Če pa z vami prebiva še ena mačka, pa je zabava dvakrat večja!

© seregraff / stock.adobe.com

Nega in vzreja

Ste našli svojo sanjsko mačko? Čestitamo! Burmanka ne postavlja nobenih posebnih zahtev, kar se tiče nege. Kot aktivna in igriva mačka uživa ob raznolikosti se veseli fizične in psihične zaposlitve. Da vam ne bi plezala po zavesah in plesala po mizi, sta zavarovan balkon ali dvorišče odlična izbiri. Možnosti plezanja in skrivanja, kot so praskalna mačja drevesa, poskrbijo za vsestransko sprostitev vaše mačke.

Burmanke so družabne živali. Rade se pridružijo lastniku ob dejavnostih, vesele pa so tudi mačje družbe. To velja še posebej v primeru, če ste aktivni in ne preživite celega dneva doma. Kot orientalska pasma so burmanke zelo dominantne, zato je najbolje, če je njen mačji prijatelj mirnejše narave. Lahko pa se obrnete na uglednega rejca, kjer si ogledate sorodnike vaše mačke in jih morda celo pripeljete k sebi domov!

Zdravje

Leta 2008 je nastala ena zanimiva študija. Znanstveniki so ugotovili, da ima vzreja ameriških burmanskih mačk najnižjo genetsko variabilnost sodobnih pasemskih mačk. To pomeni naslednje: Burmanke te vrste so med seboj relativno tesno povezane. Zaradi tega so v ZDA dovoljena križanja z mačkami pasem bombajka in tonkinška mačka. Vzreja mačk z majhno genetsko variabilnostjo nosi tveganje za vzrejo znotraj sorodstva in pogoste dedne bolezni. Kljub temu imamo za vse ljubitelje burmanskih mačk dobro novico: Statistično gledano ta pasma živi najdlje od vseh udomačenih mačk. Burmakna povprečno živi približno 17 let!

Sistematična vzreja mačk z majhnim genskim skladom pa ima svojo ceno. Burmanke pogosto prizadene tako imenovani prirojeni vestibularni sindrom. Ta dedna bolezen notranjega ušesa vodi do malformacije lokaliziranega ravnotežnega organa. Posledica so motnje ravnotežja in odrevenelost.

Pri burmankah britanskega tipa je pogost tudi diebetes mellitus. Sladkorna bolezen pri mačkah ni ozdravljiva, vendar zaradi dobrih možnosti zdravljenja ni več smrtna!

Nekatere krvne linije burmanke kažejo na pomanjkanje kalija v krvi, kar poznamo tudi pod strokovnim izrazom hipokalemija. Bolezen se deduje recesivno in se zato pogosto prenaša na skrivaj. Če sta obe starševski živali nagnjeni k hipokaliemiji, je prizadeta tudi mladiček. Odvisno od resnosti je bolezen lahko neškodljiva, lahko pa je usodna.

Znan je tudi pogost pojav endokardne fibroelastoze. Za bolezen, ki je pri mačkah precej neznana, je značilna odebelitev sluznice srčne mišice in se pojavlja le pri mladih mačkah.

Prehrana

Kot rečeno, tudi dolgo živeče pasme, kot je burmanka, imajo koristi od kakovostne mačje hrane z visoko vsebnostjo mesa. Navsezadnje lahko ogljikove hidrate uporabljajo le v zelo omejenem obsegu, zato rastlinski stranski proizvodi obremenjujejo prebavne organe mačke in lahko povzročijo razvoj sladkorne bolezni in drugih bolezni … Če želite poskrbeti, da bo vaša mačka zdrava, se ne pozabite enkrat na leto oglasiti pri veterinarju. Veterinar bo mačko pregledal od glave do pet in vam odgovoril na vsa vprašanja.

© zuzule / stock.adobe.com

Vzreja

Povečano pojavnost dednih bolezni je mogoče odpraviti le z dobro premišljeno in odgovorno vzrejo. Ljubitelji pasemskih mačk bi se morali zato pred nakupom dobro seznaniti z morebitnimi rejci in ne bi smeli zaupati vsem trgovcem, ki ponujajo rodovniške mačke po nizki ceni. Ko govorimo o čistokrvni rodovniški mački, ne govorimo samo o vzrejnih dokumentih. Seveda morajo rodovniške mačke ustrezati nekaterim standardom, vendar sta znanje in odnos posameznega rejca veliko pomembnejša. Vzreja mačk je zapletena in dokler mladiči niso pripravljeni na novi dom, mora rejec opraviti veliko dela in poravnati veliko stroškov. Poleg stroškov članstva v mačjem klubu moramo omeniti tudi stroške veterinarja za mačke matere in njene mladičke, vključno s preventivnimi veterinarskimi pregledi, skrbjo za brejo mačko, cepljenjem, morebitnimi kastracijami in morebitnim razgliščevanjem. Stroške predstavlja tudi hrana za mačke, še posebej, če nočemo skopariti na kakovosti!

Da bi se mladiči naučili vsega pomembnega od svoje matere in bratov ter sester in da bi se temeljito socializirali, morajo preživeti vsaj dvanajst tednov v gospodinjstvu rejca. V tem času je rejec svojim mačkam na voljo 24 ur na dan. V svoje živali vloži veliko denarja in zanje prevzema odgovornost. Zato ni nič presenetljivega, če rejec skrbno preuči svoje kupce. Konec koncev si želi, da njegove mačke končajo v najboljšem možnem domu. Zato rejci novopečenim lastnikom mačk pomagajo z nasveti tudi po opravljenem nakupu. Vse to ima seveda svojo ceno: mlada burmanka stane okrog 700 evrov. Nekateri rejci prodajajo tudi odrasle mačke, ki so jih izključili iz nadaljnje vzreje. Običajno je njihova cena občutno prijaznejša. Lahko pa tudi obiščete zavetišče za živali. Veliko mačk čaka na nov dom, morda pa je med njimi tudi kakšna čistokrvna pasma!

Vam in vaši burmanki želimo srečno in dolgo življenje!