© Eric Isselée / stock.adobe.com
Ali iščete prilagodljivo mačko za življenje v hiši, po možnosti z dolgo dlako? „Britanska dolgodlaka mačka“, ali pogosto „Highlander“ je različica britanske kratkodlake mačke z dolgo dlako in deli z njo prijazen, uravnotežen značaj in manj želje po gibanju. Zgodovina britanske dolgodlake mačke je tesno povezana z britansko kratkodlako mačko. Navsezadnje ustrezata obe pasmi istemu standardu in se razlikujeta le v dolžini dlake, ki je pri britanski dolgodlaki mački dolga in je nastala s križanjem britanske kratkodlake mačke s perzijsko mačko.
Britanska dolgodlaka mačka izhaja iz križanja britanske kratkodlake s perzijsko mačko. V osnovi so začeli s križanji, da bi povečali genski bazen britanske kratkodlake po obeh svetovnih vojnah. Gen dolge dlake se podeduje recesivno, prenaša se torej skrito v genskem bazenu pasme. Včasih nastanejo šele po več generacijah dolgodlake živali… Tako je tudi pri britanski kratkodlaki mački. Standard pasme britanske kratkodlake mačke zahteva kratko dlako – dolgodlake mačke so najprej izključene iz vzreje in se dalje vzdržujejo kot kastrirani hišni ljubljenčki. Veliko kratkodlakih mačk nosi recesivni gen za dolgo dlako – iz tega razloga se lahko še danes vedno znova pri vzreji britanske kratkodlake mačke pojavijo živali z dolgo dlako, čeprav sta oba starša kratkodlaka.
Sčasoma so britansko dolgodlako mačko začela priznavati združenja vzrediteljev kot samostojno pasmo. Standard za njeno vzrejo ustreza britanski kratkodlaki mački, pasmi se razlikujeta le v dolžini dlake. Glede na vzrejo lahko izpade britanska dolgodlaka mačka manjša ali večja, tudi dejanska dolžina dlake se lahko razlikuje. Nekateri vzreditelji dajejo poudarek velikosti živali, medtem, ko drugi vzrejajo bolj kompaktne živali.
Britanska dolgodlaka mačka združuje lastnosti britanske kratkodlake mačke in perzijske mačke. Te mačke so mirne uravnotežene živali, ki so v večini primerov idealne za vzdrževanje v stanovanju. Kot večina mačk imajo rade pozornost – rade imajo kontakt s „svojim“ človekom in redno božanje ter igro.
Veliko igre je posebno pomembno za živali, ki živijo v hiši – tudi mačke na prostem uživajo v skupni igri s svojim človekom. Dolgodlaka britanka velja za zelo učljivo mačko, ki ima rada igre za spodbujanje umskih sposobnosti. Ponudite vaši mački različne igrače in možnosti za igro, od klasične igrače miške do žogic ali inteligentnih igrač, ki jih je vedno več na voljo ne le za pse, temveč tudi za mačke. Vaši mački je všeč, če mora loviti svojo hrano!
Predsodek, da mačke ni možno vzgajati, velja le pogojno. Mačk ni možno voditi tako kot pse, vendar se hitro učijo. Zato je pri mačkah tudi pomembna doslednost. Ne pustite npr., da mačka prosjači pri mizi – to še posebno velja za pasme mačk, ki večji del vsakdana preživijo v hiši, se manj gibajo in so zato nagnjene k prekomerni teži…
Kot njeni kratkodlaki sorodniki ima tudi dolgodlaka britanka čokato telo, ki pa v idealnem primeru ni debelo, temveč deluje mišičasto. Noge so kratke, prsni koš širok in močan. Lobanja je okrogla s kratkim nosom, ki je v nasprotju z veliko drugimi dolgodlakimi mačkami kratek in širok z rahlo vdolbinico. Kot tudi pri britanski kratkodlaki mački so uhlji dolgodlake britanke mali in okrogli – skupaj z velikimi temnimi okroglimi očmi in plišasto dlako in ji tako dajejo izgled plišastega medvedka. Samice tehtajo med 4 in 6 kilogrami, samec do 8 kg. Dolgodlaka britanka je torej v primerjavi z velikimi mačkami, kot je Maine Coon kompaktnejša, čeprav deluje zaradi svoje goste dlake večja.
Najbolj značilno za pasmo britanska dolgodlaka mačka je njena pol-dolga gosta dlaka. Značilnosti svoje dlake je podedovala od svojih prednikov perzijskih mačk, ki so jih križali z britanskimi kratkodlakimi mačkami. Pri tem je nastala dolga dlaka nepričakovano, britanska kratkodlaka mačka z dolgo dlako je nastala torej kot neželeni „stranski produkt“, ljubiteljsko vzrejena in so jo uradni vzreditelji izključevali. Pravzaprav še danes nekatere velike krovne organizacije britanske dolgodlake mačke ne priznavajo kot samostojno pasmo. Veliko kratkodlakih mačk ima recesivni gen za dolgo dlako – iz tega razloga se vedno znova dogaja, da se pri vzreji britanske kratkodlake mačke pojavljajo mladiči z dolgo dlako, čeprav sta oba starša kratkodlaka.
Dlaka dolgodlake britanke ni tako dolga kot pri perzijski mački in se zato označuje kot „pol-dolga“. Posebno gosta poddlaka je razlog, da dolga dlaka mačke Highlander rahlo odstopa od telesa in zato deluje še posebno plišasto.
Ker je dolgodlaka britanka tesno v sorodu z britansko kratkodlako mačko, so podobne tudi barve in morebitne lise. Med več kot 300 barvnimi variantami se za vsak okus najde prava! Posebno priljubljeni so srebrnkasti toni.
© otsphoto / stock.adobe.com
Kot britanska kratkodlaka mačka je tudi dolgodlaka britanka na voljo v eni ali več barvah. Njena barvna lestvica sega od klasične črne, rjave (čokoladne), cimetne in rdeče do t.im. „razredčitev“: modra, fawn in krem. Črno-bele in tribarvne mačke delujejo pogosto kot dolgodlake hišne mačke. Mačke, označene kot „shaded“, kažejo določeno barvo le na konicah dlake. Zato se priznavajo le kot nianse in imajo zelo lep učinek na dolgi dlaki mačke Highlander!
Najpomembnejše od preko 300 barvnih variant:
Dolga dlaka potrebuje več nege kot kratka dlaka. Pri tem pa vseeno ostaja nega dlake pri britanski dolgodlaki v mejah: za preprečevanje sprijemanja dlake in zavozlavanja poddlake zadošča, da mačko enkrat tedensko temeljito skrtačite – v obdobju menjavanja dlake ali pri živalih z dolgo dlako po potrebi še pogosteje.
Za preprečevanje nastanka vozlov v dlaki, je treba mačke že v mladih letih navaditi na krtačo in glavnik. Na trgu obstajajo krtače za mačke in glavniki različnih oblik, kaj pa je primerno za vas in vašo mačko, pa je odvisno od individualnih želja. Začnite s posebno mehko krtačo, ki ne cuka dlake in zato ne vodi do poškodb kože. Po vsakem negovanju dobi mačka majhen priboljšek. Ko redna nega dlake ne predstavlja več težave za mačko in lastnika, lahko pri odraslih živalih glede na potrebe posežete tudi po učinkovitejših krtačah in glavnikih.
Kot zelo čiste živali lahko mačke negujejo svojo dlako pretežno same. Z roževinastimi zobci prevlečen jezik mačke je daleč najučinkovitejši pripomoček za nego! To seveda tudi pomeni, da mačji smrčki pri negi dlake pogoltnejo nemalo količino dlake. Količina dlake pri dolgodlaki mački ustreza povprečni količini kratkodlake mačke – vendar je le-ta nekajkrat daljša… Za podporo naravnega izločanja pogoltnjene dlake, lahko vaši mački dodatno k redni hrani ponudite mačjo travo ali ji ponudite posebne, temu namenjene priboljške. Bodite pri nakupu mačjih priboljškov pozorni tudi na dodatne koristi visokokakovostnih sestavin, idealno brez sladkorja ali nepotrebnih rastlinskih stranskih proizvodov!
© Eric Isselée / stock.adobe.com
Tudi, če so mačke Highlander v celoti nekomplicirane mačke, so nagnjene k tipičnim obolenjem kot njihovi kratkodlaki sorodniki. Kot pri britanski kratkodlaki, je npr. prekomerna teža velika težava za pretežno v hiši živeče živali. Najboljša pomoč je redno gibanje. Pomahajte z igralno figuro in uživajte v skupni igri z vašo mačko!
Tako britanske dolgodlake mačke trpijo pogosto za policističnimi boleznimi ledvic. Te dedne bolezni nastopijo pri britanski kratkodlaki in perzijskih mačkah – zato lahko prizadenejo tudi britansko dolgodlako mačko kot križanko obeh pasem. Ledvične ciste se razvijejo že zelo hitro v dobi mladosti in se lahko dokažejo z ultrazvokom.
Poleg tega lahko pride do HCM t.im. bolezni srčne mišice, Hypertrophe Kardiomyopathie, ki je zelo pogosta pri britanski dolgodlaki mački. Reden ultrazvok srca vzrejnih živali je najboljši način za pravočasno prepoznavanje bolezni in izključevanje prizadetih živali iz vzreje. Hipertrofične kardiomiopatije ni možno zdraviti, pravočasna diagnoza pa vendarle omogoča možnost za terapijo, da se prizadeti mački obogoči kjub bolezni dolgo življenje!
Britanska dolgodlaka mačka se v svojih prehranjevalnih navadah ne razlikuje od drugim pasem mačk. Najboljša osnova za prehrano je visokokakovostna mokra ali suha hrana z visokim deležem mesa in veliko beljakovin ter sveže vode, ki naj bo vedno na voljo. Rastlinske sestavine ali celo stranski proizvodi naj bodo na koncu liste sestavin mačje prehrane.
Za lažje izločanje pogoltnjene dlake, lahko hrani vaše britanske dolgodlake mačke dodate tudi ustrezne dodatke. Suha hrana za dolgodlake živali ali priboljški, ki podpirajo menjavanje dlake, olajšujejo naravno izločanje sprimkov dlake. Tudi mačja trava je dobra alternativa za živali, ki nimajo možnosti prostega izhoda!
Če je vaš veterinar ugotovil predispozicijo za HCM ali ledvične ciste, lahko dieto vaše mačke ciljno podprete. Veterinar vam lahko ponudi konkretne predloge!
Vzreja britanske dolgodlake mačke je relativno kratka in še tudi ni priznana s strani vseh vzrejnih organizacij. Organizacije, ki so že priznale britansko dolgodlako mačko, dovoljujejo parjenje z britansko kratkodlako. Veliko kratkodlakih živali ima namreč gen za dolgo dlako, sčasoma se je razvil tudi genski test, s katerim se ugotavlja katere kratkodlake mačke imajo gen za dolgo dlako in se jih ciljno uporablja za vzrejo.
Kot mlada pasma izkazuje britanska dolgodlaka mačka pogosto več različic v svoji velikosti, teži in dolžini dlake. Vsak vzreditelj ima namreč drugačne prioritete in daje poudarek drugemu vzrejnemu tipu. Enotna slika pasme nastane zato šele po več letih ciljne vzreje.
© Eric Isselée / stock.adobe.com
Pri britanski dolgodlaki mački predvidene dedne bolezni poudarjajo pomembnost resne izbire živali za vzrejo. Prav tako kot HCM, so tudi ledvične ciste dedne. Policistična bolezen ledvic je celo dominantna dedna bolezen. To pomeni: mačka s cisto vedno prenese to bolezen dalje na svoj zarod!
Resen vzreditelj ima zdravje svojih živali in njihov zarod v uvidu, skrbi za redno vzdrževanje zdravja in preglede glede pogostih dednih bolezni. Mora biti pripravljen, da vam predloži izvide zdravniških pregledov staršev!
Nikoli ne zaupajte neprofesionalnim vzrediteljem, ki ponujajo „ugodne pasmske mačke brez dokumentov“. Brez nadzora rejske organizacije prihaja pogosto do neustreznih parjenj, ki nevarnost za dedne bolezni nesorazmerno povečujejo. Vzreja mačk je drag in zahteven hobi. Vzreditelji, ki bi svoje živali čimbolj ugodno oddali, ne varčujejo le na visokokakovostni hrani in cepljenjih, temveč tudi na preiskavah in smiselnem razmiku med posameznimi obdobji brejosti samice, matere mačke.
Pasemske živali so drage – vendar so vredne svojega denarja, če si želite mačko, ki ni le lepa za oči, temveč tudi dovolj socializirana in zdrava.
Alternativo nudijo organizacije za zaščito živali in domovi za živali. Tukaj čaka veliko kratkodlakih in dolgodlakih živali vsake starosti na dober nov dom!
Preberite tudi naš članek Vzgoja mačjih mladičev.
Maine Coon je postal ena najbolj priljubljenih mačjih pasem na svetu. To je verjetno posledica njegove preprostosti, robustnosti in čudovitega značaja.
Mačka, ki spominja na lutko iz cunj? Sploh ne! Ragdoll je pasma mačke za ljubitelje siamskih, Colorpoint in drugih Point-mačk. Nežni velikan pa ne prepriča le s čudovito dlako, njegovo nenavadno barvo in sijoče modrimi očmi…
Bengalska mačka je resnično edinstvena pasma mačke. Konec koncev je "hišni tiger" v pravem pomenu besede: vzreditelji te pasme stavijo na kanček divje mačke v krvi. Divje mačke-hibridi, kot sta bengalska mačka ali savannah, so novost v svetu vzrediteljev! Kaj naredi mačko-hibridno - in kaj morate upoštevati, če v dnevni sobi srečate divjo mačko? V našem portretu pasme boste našli odgovore.
