Alopekis

alopekis

Alopekis je izjemno očarljiv pes, ki je na voljo v različnih izgledih, vendar pa ga zunaj rodne Grčije skorajda ne poznajo. To želimo spremeniti in vam v našem člnaku predstaviti uravnoteženega in družini prijaznega alopekisa.

Izgled: Majhen pes z različno dlako

Nobeden od večjih upravnih organov trenutno ne priznava alopekisa kot samostojne pasme. Zato ni standarda, videz tega psa pa je lahko zelo različen. Večina alopekisev po postavi spominja na lisico. Od tod tudi izvira grško ime pasme: "alopekis" pomeni nekaj, "kar je podobno lisici".

Ti psi imajo uravnoteženo postavo in so visoki od 20 do 30 centimetrov. V povprečju alopekisi tehtajo do 7,5 kg.

Obstajajo številne različice dlake: nekateri imajo kratko in ostro dlako, drugi srednje dolgo. Najmanj jih ima poldolgo, rahlo valovito in mehkejšo dlako. Vsem je skupno, da imajo podlanko. Obstajajo tudi številne različice barv. Posebno priljubljeni so alopekisi z belo, rjavo ali črno barvo ter s kombinacijo teh barv.

Značaj: Družaben, ubogljiv in izjemno prijazen

Alopekisi bistveno razlikujejo po značaju, odvisno od načina odraščanja. Ponavadi so zelo družabni, poslušni in samozavestni psi, ki jih težko vznemirimo.

Gre za družinskega psa, ki se dobro razume z otroki, če so navajeni spoštljivega ravnanja s hišnimi ljubljenčki.

Lovski nagon in veselje do lajanja

Zunaj rad lovi manjše štirinožne prijatelje: Če opazi ali zavoha veverico, zajca oz. miško, ga težko zaustavimo. Zato je dosleden trening zelo pomemben.

To velja tudi za njegovo veselje do lajanja: ker so alopekisi nagnjeni k čuvanju, včasih pogosto lajajo. V tem primeru je pomembno, da ga že zgodaj odvadite lajanja.

To velja predvsem takrat, če posvojite odraslega psa iz zavetišča za živali (prej se vsekakor posvetujte s kinologom). Kinolog vam ponudi strokovno podporo pri premagovanju vsakodnevnih ovir.

Ti majhni in pametni psi ustrezajo številnim ljubiteljem psov. Z njim lahko živite tako na deželi kot v mestu. Alopekis je primeren tako za samske kot za družine. Seveda so lahko stvari drugačne, če pes ni imel dobre socializacije.

V bistvu alopekisi radi preživljajo veliko časa na prostem. Tudi če živite v mestu, je priporočljivo, da vsak dan preživi vsaj dve uri na prostem. Drugi psi ali mačke običajno ne predstavljajo težav – v idealnem primeru je alopekis v svoji mladosti imel veliko stika z drugimi živalmi.

Če posvojite odraslega alopekisa iz organizacije za zaščito živali, upoštevajte, da verjetno ni vajen tipičnega vsakdana. Povsem možno je, da ga morate nekaj stvari najprej naučiti. Sem sodijo na primer hoja na povodcu, biti sam doma, vožnja z avtomobilom ali čistoča v stanovanju. Pri odraslem psu lahko navajanje na tovrstno vedenje traja malce dlje. Nekateri alopekisi so primerni za pse začetnike, drugi pa samo za izkušene lastnike.

Alopekisi veljajo za čiste pse. Večina se jih rada neguje in izogiba blatnim kopelim. Predvsem štirinožci s srednje dolgo dlako potrebujejo redno nego, vendar to ne predstavlja večjih izzivov.

Mladega psa na igriv način navadite na krtačenje. Med menjavo dlake dvakrat na leto je koristno, če psa krtačite vsak drugi dan. Na ta način preprečite, da bi dlako raztrosil po celem stanovanju.

Pri roki imejte tudi pinceto za klope in ščipalke za kremplje, ki jih lahko po potrebi uporabite.

Vsak pes ima svoj okus. Pri alopekisu so ta še bolj razlikuje kot pri standardiziranih pasmah. Mnogi alopekisi se radi učijo trikov ali jih zanima agility majhnih psov, druge pa te zadeve nikakor ne privlačijo. Igre iskanja, prinašanje ali pasji ples – preizkusite tisto, v čemer vi in vaš pes skupaj najbolj uživata.

Mimogrede, odrasli alopekisi so strastni tekači: po zadostnem treningu bodo z veseljem postali vaš tekaški spremljevalec.

Če iščete alopekisa, je najbolje, da se obrnete na zavetišče za živali. Obstajajo številna združenja, ki posredujejo pse iz Grčije v druge evropske države. Tu imate dobre možnosti, da najdete enega čistokrvnega psa.

Alopekis seveda nima rodovnika ali kakršnih koli drugih dokazov, da je "pravi" Alopekis. Ampak to pri tem primitivnem psu, ki ga še zaenkrat ne priznava nobena zveza, ni pomembno. Posredovanje poteka z mikročipom in EU potnim listom za hišne živali ter cepljenjem proti steklini.

Kaj storiti, če iščete mladička pri rejcu?

Zunaj Grčije obstaja zelo malo rejcev alopekisa. Če najdete rejca, ki ponuja alopekisa, mu postavite naslednja vprašanja: Kakšne vzrejne cilje ima? Od kod prihajajo starševski psi in kaj jih odlikuje kot alopekise? Ker klubi ne nadzirajo vzrejo alopekisev in ne obstaja standardov, vam lahko skoraj vsak ponudi "alopekisa".

Previdno ravnajte, ko iščete psa podobne pasme, ki ga priznava združenje Fédération Cynologique Internationale (FCI) in se vseli k vam z dokazilom o rodovniku.

Alopekisu so podobni na primer norveški lovski špic ali manjše različice špica, le da imajo več dlake. Shiba Inu je prav tako videti "lisičji", vendar je večji in ga je težje trenirati.

V svoji domovini številni prostoživeči alopekisi trpijo za sredozemskimi boleznimi. Ugledne organizacije za zaščito živali posredujejo le pri testiranih psih. Kljub temu morate alopekisa iz grške organizacije za zaščito živali naprej odpeljati k veterinarju, preden ga pripeljete v njegov nov dom. Nekatere bolezni je mogoče odkriti v krvi šele tedne po okužbi.

Ne pozabite tudi na redno cepljenje in po potrebi razglistite svojega psa. Sicer pa so ti prvotni psi kljub majhnemu genskemu skladu zelo trpežni in skorajda niso nagnjeni k določenim boleznim.

Zdrav alopekis lahko živi 15 let in več. Poleg zadostnega gibanja in rednih pregledov pri veterinarju je uravnotežena prehrana eden od temeljev zdravega življenja psa.

Nasveti za pravilno prehrano za alopekisa

Svojemu psu ponudite kakovostno hrano z visoko vsebnostjo mesa. V idealnem primeru bi moralo biti meso na vrhu seznama sestavin. Nekateri psi se težko navadijo na novo hrano. Tudi nekdanji ulični psi, ki imajo običajno zelo močan želodec, se lahko na nove stvari odzovejo z drisko ali bruhanjem.

Zato je najbolje, da prehrano spreminjate počasi, če ga želite navaditi na novo vrsto hrane. Ko se preseli k vam, mu v velik del njegove stare hrane vmešajte majhno količino nove, nato pa to količino počasi povečujte.

Več kot 5.000 let stare posode iz terakote s podobami psov dokazujejo, korenine alopekisa segajo že v staro Grčijo. Alopekisa je omenjal že grški filozof Aristotel (384–324 pr. n. št.). Na podlagi najdb okostij nekateri kinologi domnevajo, da je grški štirinožec prednik špicov. Pa čeprav to ni dokazano: alopekisi vsekakor sodijo med prvinske pse.

V starih časih njegova majhna rast ni bila posledica ciljne vzreje. Namesto tega je izolirana otoška lokacija pomenila, da so se ti spontano nastali štirinožni prijatelji nizke rasti pogosto parili med seboj. V starih časih je verjetno obstajala celo gola različica alopekisa, ki so ga zavajajoče imenovali "turški goli pes".

Do pred nekaj desetletji je alopekis pogosto živel v mestih in na podeželju Grčije. Tam je lovil miši in podgane, čuval perutnino pred lisicami ali ljudem služil kot pes čuvaj.

Toda v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja je v Grčijo iz Evrope prišlo veliko drugih pasem psov. Izpodrinili so alopekise.

Alopekis danes: Njegov obstoj je ogrožen

Prvinski alopekis ima majhno, a strastno bazo oboževalcev. Ti poznavalci psov si prizadevajo, da bi Grška kinološka zveza priznala pasmo kot posebno pasmo.

Trenutno v nekaterih grških regijah obstajajo alopekisi, ki živijo potepuško življenje. Toda njihov obstoj je ogrožen: v leglih se skoti malo psov, od katerih jih veliko pogine v prvem letu življenja. Velika težava so značilne sredozemske bolezni, kot je lišmanioza. Poleg tega so številne pse sterilizirali, da bi zmanjšali število potepuških psov na grških ulicah.

Alopekis in kokoni

Nekateri ljubitelji psov alopekise imenujejo kratkodlaka različica kokonija. Kokoni je podobna pasma, ki jo priznava Grška kinološka zveza, ne pa FCI ali drugi upravni organi. Kokoni je znan tudi kot "mali grški domači pes" (Small Greek Domestic Dog).

Kokoni in alopekis imata podobno zgodovino, vendar sta tehnično gledano dve različni pasmi z različnimi značilnostmi. Na primer, alopekis je manjši od kokonija. Če pa iščete psa iz grškega zavetišča za živali, si ne delajte preglavic glede imena: Oba psa sta nadvse ljubka spremljevalca!

alopekis - kokoni
Kokoni (na sliki) je zelo podoben alopekisu. Nekateri alopekise imenujejo kratkodlaka različica kokonija.

Sklep: Pravi družinski pes

Če iščete ubogljivega in družini prijaznega psa iz zavetišča za živali, je alopekis pravi pes za vas. Ta mali Grk je primeren tako za dolge sprehode kot za crkljanje.

Vseeno mu je, ali je njegov novi dom na podeželju z družino ali v mestu pri samski osebi. Če pa posvojite odraslega alopekisa iz zavetišča za živali, se zavedajte, da boste morali svojega novega izbranca še marsikaj naučiti.

Članki, ki so jih ostali uporabniki ocenili kot najbolj uporabne
10 min

Zlati prinašalec

Srednje velik zlati prinašalec obožuje otroke in je odličen družinski pes! Zelo je navezan na človeka, zato rabi malo nege in veliko vadbe.
9 min

Labradorec

Ubogljiv, naklonjen ljudem in prilagodljiv: srednje velik labradorec je izredno priljubljen družinski pes, čeprav ima kot prvotni delovni pes rad psihične in fizične izzive.
12 min

Nemški ovčar

Nemški ovčar je ena najbolj priljubljenih delovnih psov na svetu, ki so zaradi svoje vsestranskosti, želje po učenju in zvestobi do lastnika tudi primerni kot družinski pes.