© Domagoj / stock.adobe.com
Srednje velik, črn hrvarški ovčar (oz. hrvatski ovčar po hrvaško) je pravi vsestranski pes, ki se odlično izkaže kot pastir, čuvaj in pasji športnik. Poleg tega je ta prilagodljiv pes odličen družinski pes.
Hrvaški ovčar, ki je po Balkanu še vedno zelo neznan, je na Hrvaškem že dolgo priljubljen delovni in spremljevalni pes. Nič čudnega, saj s seboj prinaša vse, kar ljudje pričakujejo od svojega štirinožnega prijatelja in pomočnika. Prvotno je bil vzrejen kot pastirski pes, ki je bil zadovoljen šele, ko je združil svojo čreto v skupino. Danes pa velja za zelo družabnega in v ljudi usmerjenega psa, ki se rad igra z otroki in uživa s svojo človeško družino. Je tudi zelo inteligenten in hitro dojame stvari. Naloge in ukaze svojega lastnika izvede hitro kot strela.
Je pes, ki ga ni težko trenirati in na katerega se lahko zanesemo, saj je pripravljen zelo natančno izvajati ukaze in se hitro prilagodi različnih situacijam. Za razliko od drugih ovčarjev se ne sprašuje o smislu določene naloge, temveč svojega lastnika običajno brezpogojno uboga. To pomeni, da z veseljem izvede tudi na videz nesmiselne vaje, kot je skok skozi obroč, kar mnogi drugi pastirski psi s ponosom zavračajo. Hrvaški ovčar je pes za ”krasti konje”, se pravi, da je v vseh situacijah zvest, aktiven in zaščitniški do svojega lastnika.
Kako močno je povezan s svojim lastnikom, tako močno ne zaupa neznancem. Ta pastirski pes ima namreč močan zaščitniški nagon. Tukaj velja rek “Zaupanje je dobro, nadzor je boljši”, saj je hrvaški ovačr sprva nezaupljiv do tujcev in jih kljub živahnemu značaju zelo pozorno opazuje. Ljudje si moramo najprej zaslužiti njegovo zaupanje in zvestobo. Če v družino pridejo otroci ali si omislite kakšnega novega hišnega ljubljenčka, jih bo hrvaški ovčar kmalu sprejel kot člane njegove črede.
Njegov izrazit pastirski nagon, ki se mu ne odreče niti kot družinski pes, moramo omejiti z dosledno vzgojo. V nasprotnem primeru lahko pride do tega, da bo s pretiranim lajanjem v nevarnih situacijah deloval preveč zaščitniško in prestrašil ne samo neznance, temveč tudi svojo družino. Dobra socializacija in lastnik, ki zna zanesljivo prijeti za vajeti, sta za hrvaškega ovčarja enako pomembna kot za skoraj vse pasme psov. Ta razposajen in delaven pes nujno potrebuje dobršno mero zaposlitve tudi kot družinski pes. Ovčarji, ki so fizično in duševno premalo izzvani, iz dolgočasja pogosto razvijejo slabe navade, katerih ga težko znova odvadimo. Z dovolj gibanja in aktivnosti pa se hrvaški ovčar hitro izkaže kot zelo hvaležen in brezpogojno zvest pasji partner, ki svoje talente dokazuje tako v vsakdanjem življenju kot tudi na pasjem športnem igrišču.
Hrvaški ovčar ne navdušuje le s svojo prijazno in zvesto naravo, temveč tudi s privlačnim videzom. Gosta črna in srednje dolga dlaka, mišičasto telo in koničasta oblika glave, ki spominja na lisičjo, poskrbijo za plemeniti izgled. Z višino do približno 50 cm in težo, ki se odvisno od spola giblje med 13 in 20 kg, je ta rodovniški pes ravno pravšnje oblike, ni premajhen in ni prevelik.
Črna dlaka, ki jo redko krasijo bele lise, je zelo mehka v nasprotju z grobo in trdo dlako mnogih drugih pastirskih psov. Kljub temu je vremensko odporna in enostavna za nego. Zato pri tem psu nimate izgovorov, zakaj ne se z njim ne bi odpravili gibat na sveži zrak. Ravno nasprotno: s svojimi mišičastimi nogami je pes zelo hiter in tudi gibčen ter zato sodi naravnost v naravno okolje, kjer lahko na dolgih sprehodih, kolesarjenju ali pri pasjih športih resnično spusti svojo paro.
Kljub odličnim lastnostim in privlačnemu videzu je hrvaški ovčar še vedno nepoznan zunaj svoje domovine. Tudi nekateri pravi ljubitelji psov morda še niso slišali za hrvaškega ovčarja.
Vzrok za nizko razširjenost zagotovo ni mlada zgodovina pasme, saj je ta pes v svoji na Hrvaškem že več kot 1000 let.
© eva / stock.adobe.com
Kot pastirski pes je vedno skrbel za govedo, ovce in konje, pa tudi za prašiče in perutnino. Zanesljivo jih je vodil s pašnika na pašnik, pazil na njih in skrbel, da je celotna čreda ostala skupaj. Nič ni ušlo pozornemu pogledu hrvaškega pastirskega psa in vsako pobeglo žival je nemudoma pripeljal nazaj. Pri zelo velikih čredah, ki so pašnik povsem napolnile, je ta spretni Hrvat skakljal čez hrbte živali, da bi hitro prišel do drugega konca črede. Poleg tega ga hrvaški kmetje cenijo kot izvrstnega čuvaja, saj je vedno pozoren in pogumen ter hkrati zvest svojemu lastniku in družini.
Čeprav je hrvaški ovčar prvič omenjen v rokopisu škofa Petra iz leta 1374, so psa dolgo časa vzrejali zaradi njegove uporabnosti. Standard, ki opisuje njegov značaj in zmogljivosti ter tudi zunanjost, je bil pripravljen šele leta 1951. Nekateri hrvaški rejci so skušali to pasmo uradno priznati, vendar so politični pretresi v nekdanji Jugoslaviji in s tem povezani spori glede besede “hrvaški” v imenu pasme dolgo predstavljali nepremostljive ovire. Šele leta 1968 je takratno “Jugoslovansko združenje kinologov” uradno priznalo hrvaškega ovčarja. Eno leto kasneje je društvo FCI pasmo poimenovalo hrvaški ovčar in ji dodelilo številko 277.
Danes je hrvaški ovčar v svoji domovini priljubljen družinski pes, ki se je izkazal kot zelo prilagodljiv spremljevalec in zaščitnik. Zunaj Balkana je večinoma še nepoznan in četudi ste prepričani, da ste v hrvaškem ovčarju našli pravega rodovniškega psa zase in za svojo družino, to še ne pomeni, da boste našli primernega rejca teh redkih psov. Zato je za potovanje po Hrvaški potrebnega veliko potrpljenja, vztrajnosti in nenazadnje časa ter denarja, da najdete čistokrvnega hrvaškega ovčarja. Če ste se pripravljeni soočiti s temi izzivi, je hrvaški ovčar zagotovo dobra izbira za družine z otroki, ki želijo biti s svojim psom aktivni in v stiku z naravo.
Če ste eden redkih, ki ste lastnik hrvaškega ovčarja, zagotovo preživite veliko časa na svežem zraku. Vseeno pa morate včasih k veterinarju in še takrat zaradi priporočenega pregleda in cepljenja. Okretni hrvaški ovčar je zelo trpežen pes, za katerega ni znano, da bi imel za vrsto značilne bolezni. Da bi podprli njegov zdrav razvoj, poskrbite za dovolj gibanja, ustrezno nego in uravnoteženo prehrano. Poleg striženja krempljev in čiščenja ušes del nege predstavlja tudi redno krtačenje kožuha, s čimer odstranimo umazanijo in preprečimo vozlanje dlake.
Na splošno velja, da je hrvaški ovčar zelo skromen. Zaradi njegove dobre konstitucije običajno ne potrebuje posebne hrane. Vseeno pa morate poskrbeti, da bo pes skozi hrano prejel vsa potrebna hranila. Beljakovine, vitamini, minerali, ogljikovi hidrati in vlaknine poskrbijo za zdravje in aktivnost vašega psa. Ker psi potrebujejo različne količine in sestavo hrano glede na njihovo starost, spol, težo in stopnjo aktivnosti, vam bo morda koristilo, če pregledate hranilne tabele ali se pogovorite z veterinarjem.
Ne glede na to, ali boste psu ponudili mokro ali suho hrano, doma pripravljeno ali surovo BARF hrano, upoštevajte, da bo sestavljena iz vsaj 70 do 90 odstotkov kakovostnega mesa. Prav tako je priporočljivo vključiti 20 do 30 odstotkov zelenjave, s katerimi pes prejme potrebne vitamine in ogljikove hidrate. Naši štirinožni prijatelji namreč ne potrebujejo ogljikovih hidratov ali pa jih potrebujejo v zelo majhnih količinah. Prav tako izberite hrano, ki je brez dodanega sladkorja, konzervansov ali umetnih ojačevalcev okusa.
Poleg uravnotežene hrane je za zdravje vašega psa zelo pomembna tudi hidracija. Najbolje je, da psu ponudite samo dva obroka na dan, ob tem pa vedno poskrbite, da ima dostop do sveže pitne vode. Zlasti pri suhi hrani je pomembno, da pes zaužije dovolj tekočine.
Pri hrvaškem ovčarju je pravilna vzgoja skorajda pomembnejša od pravilne zaposlitve in prehrane. Čeprav je hrvaški ovčar precej varčen pes, pa glede gibanja ne pozna omejitev. Če se odločite za tega psa, upoštevajte, da boste večji del dneva preživeli zunaj in v gibanju. Hrvaški ovčar je visok približno 50 cm in velja za majhnega ovčarja, kljub temu pa potrebuje veliko prostora za gibanje. Zato se najbolje počuti na podeželju ali v neposredni bližini narave. V mestu ali majhnem stanovanju ta svobodoljubni pes zagotovo ne bo srečen.
Hrvaški ovčar ni pes za lenobe in vsekakor ni psiček za v naročje. Kot nekdanji pastirski in delovni pes hoče neprestano delati. Pasji športi, kot so agility, turnirski pasji športi ali mantrailing, so odlični za spodbujanje njegove fizične in duševne sprostitve, če ga imate kot družinskega psa. Zaradi njegove hitrosti, okretnosti in hitrega dojemanja hrvaški ovčarji redno dosegajo zelo dobre rezultate na preizkusih spretnosti ali na posebnih prireditvah pastirskih psov. Če iščete psa za pasje športe, bo ta rodovniški pes zagotovo vaš popoln športni partner.
Srednje velik zlati prinašalec obožuje otroke in je odličen družinski pes! Zelo je navezan na človeka, zato rabi malo nege in veliko vadbe.
Ubogljiv, naklonjen ljudem in prilagodljiv: srednje velik labradorec je izredno priljubljen družinski pes, čeprav ima kot prvotni delovni pes rad psihične in fizične izzive.
