Srbečica pri psih

Srbečica pri psih

Vsi lastniki psov so svojega psa že videli, da se je tu in tam praskal. Psi se pogosteje praskajo zlasti ob menjavi dlake. Če pa opazite, da se pes prekomerno praska in ob tem tudi liže ter čisti, moramo nujno ugotoviti vzrok srbenja. Srbečica lahko močno omeji dobro počutje psa in zmanjša njegovo kakovost življenja. Včasih je srbečica pri psih tako huda, da niti pes niti lastnik več ne moreta spati.

Srbečica pri psih se lahko pokaže na različne načine. Lastnik ponavadi opazi, da se pes s sprednjimi ali zadnjimi tacami praska po različnih delih telesa. Srbečica lahko prizadene celotno telo. Ko pes stresa z glavo, ga verjetno srbijo ušesa. Včasih se tudi liže ali grizlja po šapah, tacah ali hrbtu. Če pes ne more doseči določenih področij telesa, se včasih drgne ob steno ali preprogo, da ublaži srbenje. Ponavadi pa ne gre za preprosto srbečico. Nenehno praskanje lahko vname kožo in utre pot bakterijam, glivam in drugim patogenom. Že sama okužba poveča intenzivnost srbenja, pes pa se tako ujame v začaran krog srbečice.

Srbečica pri psih: Vzroki

Srbečica je eden najpogostejših razlogov, zakaj psa peljemo k veterinarju. Srbečica nastane zaradi različnih vzrokov in bolezni. V tem članku bomo predstavili najpomembnejše.

Razlikujemo med primarnimi in sekundarnimi vzroki: pri primarnih se najprej pojavi srbenje in šele nato spremembe na koži. Pri sekundarnih pa se najprej pojavijo spremembe kože in šele nato srbečica.

Ektoparaziti

Cheyletiella (plenilske pršice)

To vrsto pršic pogosto spregledamo, čeprav je dokaj pogosta. Plenilske pršice niso specifične za določenega gostitelja, pojavljajo se pri psih, mačkah in zajci, pri ljudeh pa ne. Prenašajo se preko neposrednega stika ali okolja. Plenilska pršica živi na površini kože in se prehranjuje s tkivno tekočino. Srbečica, ki jo povzroča plenilska pršica, je lahko različno razporejena po telesu, vendar se najpogosteje omeji na hrbet, ramena in zunanji predel ušes. Za to vrsto srbečice je značilen prhljaj.

Sarcoptes (garje)

Garje je bolezen, ki je specifična za gostitelje, je zelo nalezljiva in se lahko prenese na ljudi. Prenaša se z neposrednim stikom s prizadetimi psi ali preko okolja. Garje povzročajo pršice imenovane srbec. V keratinsko plast kože psa si izkoplje majhno jamo in vanjo izleže jajčeca ter svoje blato. Prehranjuje se z odmrlimi celicami kože in tkivno tekočino. Srbečico povzročajo že same pršice in alergijska reakcija kože na njihove presnovne produkte. Ponavadi srbenje ne preneha in vztraja tudi čez noč. Pogosto se pojavi na ušesih, sklepih (komolci, kolena, gležnji) in na trebuhu ter prsih, na koncu pa preide na celotno telo.

Jesenska pršica (Trombicula autumnalis)

Jesenska pršica je za bucikino glavo velik oranžno-rdeči zajedavec, ki se pojavlja zlasti poleti in jeseni. Ličinka pršice se prehranjuje z limfno tekočino svojega gostitelja. Živi v visokih travah, kjer čaka na svojega gostitelja in prizadene predvsem tace (med prsti), trebuh (med seski) in glavo. Zlasti pri občutljivih živalih lahko ugriz ličinke povzroči alergijsko reakcijo z močnim srbenjem. Tudi po odstranitvi zajedavcev lahko srbečica še vedno ostane.

Ušesne garje (Otodectes cynotis)

Ker si ušesne garje zelo specifične, bodo najprej napadle zunanji ušesni kanal, redko pa tudi kožo v bližini ušes. Vse faze razvoja teh pršic se hranijo s površinsko tekočino in odmrlimi kožnimi celicami psa. Prenašajo se prek neposrednega stika z okuženimi živalmi, prizadeti so večinoma mladiči, odrasli psi pa bolj poredko. Okužba z ušesnimi garjami povzroči močno srbenje v ušesih in v okolici ušes.

Bolhe

Srbečica pri psih je pogost rezultat okužbe z bolhami. Bolhe se prenašajo z okuženih živali na pse ali skozi različne razvojne faze bolh v okolju psa (npr. pasje ležišče ali avtomobil). Srbečica zaradi bolh se pojavlja predvsem na hrbtu, repu, trebuhu, notranjih delih stegen in vratu. Pri psih, ki so zelo občutljivi na bolhe, se lahko razvije alergijski dermatitis bolh (FAD) ali alergija na bolhe.

Alergije (kontaktna alergija, alergija na bolhe, alergija na hrano, alergija na okolje (atopija))

Pri psih so lahko različne alergije vzrok za blago ali hudo srbečico

Pri kontaktni alergiji lahko skoraj vsak alergen (rastline, sintetične snovi) pri občutljivem psu povzroči alergijsko reakcijo na mestu dotika, najpogosteje pa je to na predelu kože, kjer ni veliko dlake. Srbenje je običajno omejeno na območje stika z alergenom.

Alergija na bolhe ali alergijski dermatitis bolh (FAD) je najpogostejša alergija pri psih. Povzroči jo lahko katera koli bolha, ponavadi pa je to mačja bolha, ki ni izbirčna glede izbiranja gostitelja (Ctenocephalides felis). Ko bolha ugrizne psa, v njegovo telo izloči svojo slino, ki je polna alergenov. Tudi majhno število bolh (včasih že samo ena bolha) lahko sproži alergijsko reakcijo. Prizadete pse običajno srbi zadnja polovica telesa: hrbet, dno repa, ostali deli repa, zadnje tace in trebuh. Ker se psi pri močni srbečici zelo praskajo in grizejo, se lahko prizadeta koža hudo vname. Tem območjem pravimo vroče točke. Ker se te točke običajno okužijo z bakterijami ali glivami, še to dodatno povzroča srbečico (sekundarna okužba).

Atopija je alergija na okolje, kot so recimo cvetni prah, različne trave, pršice ali plesni. Srbenje je običajno sezonsko, na primer v času cvetenja rastlin. Alergeni vstopijo v telo skozi kožo. Najpogostejša območja srbenja so obraz in šape, okončine, trebuh, notranji deli stegen in tudi ušesa. Tako kot pri FAD lahko prekomerno praskanje povzroči sekundarne okužbe in s tem poveča srbenje.

Pri alergiji na hrano govorimo o alergijski reakciji na sestavino (beljakovino) hrane. Po FAD in atopiji je tretja najpogostejša alergija pri psih. Sprožilec je običajno hrana, ki jo pes uživa že dlje časa. Alergeni vstopijo v telo skozi prebavni sistem. Pri alergiji na hrano gre za velike beljakovinske molekule. Pri nas so najpomembnejši alergeni predvsem goveje meso, mleko in mlečni izdelki, jajca, piščanec, pšenica, ribe in soja. Pogosto napačno mislimo, da so žita sama po sebi pogosti sprožilci alergij – pšenične in druge žitne beljakovine le v redkih primerih sprožijo alergijo. Nikakor pa niso najpogostejši sprožilci, za kakršne jim imamo – psi preprosto najpogosteje pridejo z njimi v stik. Vzorec porazdelitve srbenja je zelo podoben kot pri atopiji in zato ni tipičen za alergijo na hrano. Srbečica se pojavi od 4 do 24 ur po stiku z alergenom, najpogosteje pa prizadene obraz, ušesa, šape, pazduhe in notranji del stegen.

Glivična okužba (dermatofiti)

Srbečica pri psih je lahko rezultat okužbe z glivami Microsporum canis ali redkeje tudi s Trichophyton mentagrophytes. Glivične okužbe pri psih so redke in se ponavadi pojavijo zaradi imunosupresije, neustrezne nege ali tesnim stikom z okuženo živaljo. Prenos poteka preko glivičnih spor iz okolja, ki so izjemno odporne, ali preko okužene dlake. Srbečica  se pojavi na mestih stika z okuženo dlako ali v primeru gliv T. mentagrophytes na mestih z neposrednim stikom s tlemi (npr. na obrazu ali šapah).

Sekundarni vzroki vključujejo predvsem sistemske bolezni, pri katerih je imunski sistem oslabljen.

Nekatere bolezni, kot so hipotiroidizem, Cushingov sindrom (hiperadrenokortikizem) ali avtoimunske bolezni, povzročajo različne spremembe na koži in dlaki. Te se razvijejo zaradi slabe zaščitne obloge na koži, oslabljenega imunskega sistema, upočasnjenega cikla rasti dlake ali v primeru Cushinga na tanki in neprožni koži zaradi prekomerne proizvodnje kortizona. Te bolezni se najprej izrazijo s kožnimi spremembami in na začetku ne povzročajo srbečice. Strukturne spremembe kože in oslabljen imunski sistem pa olajšata vstop bakterijam in glivam (malassecia). Posedijo se na spremenjeno kožo in jo okužijo. Te okužbe imenujemo sekundarne okužbe, ker se "naselijo" na obstoječi bolezni. To pa povzroči srbečico. Srbenje v teh primerih je odvisno od intenzivnosti sekundarne okužbe.

Demodikoza

Pri demodikozi se pršice prehranjujejo s tkivno tekočino in celičnimi odpadki, vendar svoje blato shranjujejo v lastnih celicah, kar pomeni, da psa ne prizadene alergijska reakcija. Kožne spremembe običajno ne spremlja srbečica. Do srbečice, ki se pojavi le v splošni obliki, pride šele potem, ko bakterije in glive naselijo kožne spremembe (sekundarna okužba).

Srbečica pri psih

Royal Canin Derma Medium Dry

  • Suha hrana za pse z občutljivo kožo in nagnjenostjo k draženju kože
  • Izbrani viri beljakovin, formula z zmanjšano količino alergenov
  • Omega maščobne kisline dobro podpirajo nego občutljive kože
  • 91% zadovoljnih lastnikov: rezultati že po dveh mesecih

Srbečica pri psih: Diagnostični pristop

Ker obstaja veliko vzrokov za srbečico pri psih, sta podrobna anamneza in natančno prehodno poročilo temelja za strukturiran postopek diagnoze veterinarja. Pomembne informacije se nahajajo že v opisu psa in v predhodnem poročilu. Pomembni so naslednji podatki:

  • Signalement, se pravi pasma psa, spol, starost, višina in teža
  • Starost na začetku srbečice
  • Podobni simptomi pri starših in/ali istem leglu
  • Mesto srbenja
  • Sezonski simptomi
  • Druge živali ali ljudje iz istega gospodinjstva, ki jih je srbečica prizadela
  • Predhodno poročilo: Odziv na prejšnjo terapijo
  • Je najprej prišlo do srbečice ali do kožnih sprememb?

Na podlagi teh informacij in po kliničnem pregledu lahko veterinar začne z diagnozo.

Ektoparaziti so pogosti vzroki za srbečico, večinoma pa jih lahko preprosto prepoznamo. S pomočjo postrganja kože, testa z glavnikom za bolhe in brisov lahko najdemo te male nadležne živali. Če zajedavcev ne odkrijemo in še vedno močno sumimo na njihovo prisotnost, moramo izvesti diagnostično terapijo, pri čemer uporabimo sredstvo proti domnevnem zajedavcu in počakamo na rezultate.

S pomočjo citoloških postopkov ali antibiograma z odkrivanjem patogenov lahko bakterije in glive prepoznamo kot povzročitelje bolezni. Pomembno je, da ugotovimo vzrok za naselitev zajedavcev.

Obstajajo tudi različne diagnostične metode za glivične okužbe (dermatofiti). Zelo preprost je tudi pregled z ultravijolično svetilko, pri kateri lahko v primeru okužbe opazimo zeleno fluorescentno svetlobo. Svetlobo lahko vidimo le v primeru okužbe z glivo Microsporum canis; če zelene svetlobe ne vidimo, to še ne pomeni, da ne gre za okužbo z drugimi glivami. Prav tako se lahko razvije druga glivična kultura. Material glivične kulture lahko dobimo z dlake, s strganjem ali metodo McKenzie (metoda zobnih ščetk). Poleg tega je na voljo test za dermatofitni PCR, ki ga ponujajo različni laboratoriji. Tudi pri tem testu tu se kot material lahko uporabijo ostanki dlake in kože.

Diagnoza alergije je zahtevnejši izziv. Žal ni preprostih in zanesljivih testov, ki bi nam povedali, za katero vrsto alergije gre. To pomeni, da se lahko obrnemo samo na strukturirano diagnozo alergij. Diagnoza kontaktne alergije je pogosto dokaj preprosta, saj se srbečica po stiku z določeno snovjo pojavi na določenem mestu. Pri drugih alergijah je priporočljivo opraviti izključevalno diagnozo, pri čemer izključujemo eno alergijo za drugo. Začnemo z najpogostejšo alergijo, ki jo je najlažje diagnosticirati: alergijo na slino bolh. Z glavnikom za bolhe lahko hitro najdemo bolhe ali njihove iztrebke. Če ne najdemo nobenih bolh, v naslednjih nekaj tednih izvajamo diagnostično terapijo. Če se stanje po večkratnem in doslednem zdravljenju še vedno ne izboljša, se osredotočimo na alergijo na hrano. Tu izvajajmo izločevalno dieto. Pri tej dieti naj se pes vsaj šest tednov prehranjuje z beljakovinami in ogljikovimi hidrati, ki jih doslej še nikoli ni poskusil. Telo ne more imeti alergičnega odziva na hrano, s katero ni prišlo v stik. V tem času pes ne sme zaužiti ničesar drugega – tudi priboljški so lahko sestavljeni izključno iz beljakovin in ogljikovih hidratov, ki jih uporabljamo pri dieti. Če se srbečica in drugi simptomi skozi dieto občutno izboljšajo ali povsem izginejo, moramo psu znova ponuditi staro hrano. Temu pravimo provokacija. Če se pes znova odzove s simptomi srbečice, to pomeni, da gre za alergijo na hrano. V kolikor pa se stanje ne izboljša, pa lahko posumimo na atopijo. V tem primeru lahko opravimo intrakutani ali serumski alergijski test, s katerimi skušamo določiti sprožilne alergene.

Če sumimo, da bi lahko šlo za sekundarno srbečico, moramo poiskati osnovno vzrok, kot so hormonske motnje, kar pa izvedemo s preiskavo krvi in ovrednotenjem ščitničnega statusa.

Srbečica pri psih

Royal Canin Derma Wet:

  • Posebna mokra hrana za pse z občutljivo kožo in nagnjenostjo k draženju kože
  • Izbrani viri beljakovin, formula z zmanjšano količino alergenov
  • Omega maščobne kisline dobro podpirajo nego občutljive kože

Srbečica pri psih: Terapija

Pri zelo hudi srbečici moramo pogosto hitro ublažiti trpljenje psa z zdravili že pred ali med diagnozo. To lahko storimo s hitro delujočimi zdravili, kot so glukokortikoidi ali oklacitinib, pa tudi lokalna terapija, na primer s šamponi. Kljub temu je nujno, da ugotovimo razlog za srbečico in tako psu trajno pomagamo.

Ker so pogosto ektoparaziti vzrok srbečice, je pomembno, da veterinar psu predpiše primerno sredstvo proti zajedavcem. To zdravljenje izvajamo po odkritju posameznih zajedavcev ali če močno sumimo na njihovo okužbo. Tudi alergijo na slino bolh zdravimo z rednim dajanjem posebnih pripravkov proti bolhah, po potrebi pa tudi z zdravili proti srbenju.

Glede na resnost glivične okužbe izbiramo med lokalno terapijo z mazili ali tinkturami oz. sistemsko terapijo s protiglivičnimi zdravili. Pri tem pa upoštevamo, da se dermatofitoza lahko prenese tudi na ljudi. Pri hudi dermatofitozi je priporočljivo, da počistimo tudi okolje. Če pride do srbečice, je v tem primeru ne smemo zdraviti z glukokortikoidi, saj se bo okužba z glivami na ta način samo še povečala.

Kontaktno alergijo zdravimo tako, da zdravimo srbenje in se izogibamo alergenu. Poleg tega lahko gostoto alergenov na vroči točki razredčimo s primernimi šamponi in posebnimi pripravki.

Pri alergiji na hrano priporočamo izogibanje alergenom – psu ponudimo hrano, ki jo dobro prenaša in na katero se ne odzove z alergijsko reakcijo.

Tako imenovana ''vzročna'' atopija povzroči hiposenzibilizacijo in gre za specifično imunoterapijo. Pri tem psu damo vedno večjo koncentracijo alergenov, na katere se odziva. Cilj je okrepiti imunski sistem psa in mu pomagati razviti toleranco na alergene, ki povzročajo srbenje. Žal pa se vsi psi ne odzovejo dobro na terapijo. Pogosto bo potrebna dodatna terapija z zdravili proti srbenju, kot so kortizon, antihistaminiki, ciklosporin, ali oklacitinib. Esencialne maščobne kisline lahko prav tako pomagajo pri zmanjšanju srbenja. Nedavno so razvili še eno vrsto zdravljenja srbečice pri atopiji: biološko zdravljenje z monoklonskimi protitelesi. Zaenkrat se je tovrstna terapija izkazala za zelo obetavno, poleg tega pa jo psi dobro prenašajo.

Sekundarne okužbe z bakterijami ali glivami lahko zdravimo z antibakterijskimi ali protiglivičnimi lokalnimi terapevtskimi sredstvi (šamponi, mazila, razpršila itd.) ali z antibiotiki in protiglivičnimi zdravili, odvisno od resnosti okužbe. Vedno moramo najprej poiskati in pozdraviti vzrok bolezni.

Članki, ki so jih ostali uporabniki ocenili kot najbolj uporabne

Gonitev pri psički

Gonitev pri psički je povsem naravni proces, ki ga doživi vsaka psička. Odkrijte podrobnosti tega cikla in kako se nanj pripraviti.

Koronavirus pri psih

Ali obstaja koronavirus pri psih? Kakšni so simptomi, če pes zboli za koronavirusom in kako jih zdravimo? Kako lahko psa zaščitimo pred okužbo?

Srbečica pri psih

Srbečica pri psih je lahko posledica različnih alergij ali bolezni. Kaj storiti, če se vaš pes prekomerno praska?