© Seventyfour / stock.adobde.com
Naše živali se starajo ravno tako kot mi. Del staranja je, da naš pes postane mirnejši in izgubi nekaj apetita. Kako pa je s pozabljivostjo? Kdaj nastopi demenca pri psih? Pojasnili vam bomo, kako to vpliva na vas in kako lahko podpirate svojega starejšega psa.
Senilna demenca je neozdravljiva bolezen živčnega sistema. Pojavlja se tako pri ljudeh kot pri psih in mačkah ter drugih hišnih ljubljenčkih. Pri psih jo poznamo kot sindrom kognitivne disfunkcije (CDS) ali pasjo Alzheimerjevo bolezen.
Demenca je povezana s spremembami v možganskih strukturah. Strukture počasi odpovedujejo (degeneracija), ker se na njih odlagajo različne beljakovine. Sem spadajo zlasti ß-amiloidne plošče in starostni pigment lipofuscin. Zaenkrat še ni jasno, zakaj se te snovi odlagajo na živčnih celicah. V vsakem primeru pa se kognitivne sposobnosti prizadetih psov trajno poslabšajo.
Pod kognicijo štejemo tudi naslednje veščine:
Demenco moramo jasno razlikovati od naravnega staranja psa. Za starejše pse je povsem običajno, da čez dan več počivajo in manj jedo. Če pa pri svojem štirinožcu opazite naslednje znake, pa bodite pripravljeni na ukrepanje:
Psi imajo podoben dnevno-nočni ritem kot ljudje, čeprav čez dan potrebujejo več spanja. Pri dementnih psih se tovrstno vedenje lahko spremeni. Čez dan več spijo, ponoči pa so bolj aktivni. Ponoči se lahko pojavi tudi nespečnost (insomnija).
Dementni psi so tudi med spanjem nemirni: težko dihajo in se lahko nenadoma prestrašeni zbudijo.
Prvi jasni znaki demence pri psi je, da ne prepoznajo poznanih ljudi in da se brezciljno sprehajajo naokrog.
Izguba orientacije se kaže tudi v tem, da se pes zagleda v predmete, ki dejansko ne obstajajo, ali pa se nenadno zaustavijo za kosi pohištva. Eden od znakov je tudi to, če psa pokličete k posodi s hrano, on pa priteče na napačno mesto.
Večino ukazov, kot sta ”sedi” ali ”prostor”, se je pes naučil že kot mladiček. Medtem ko zdravi starejši psi tovrstnih ukazov ne izvajajo predvsem zaradi oslabljenega sluha, pa jih dementni preprosto več ne znajo izvesti.
Čistoče se psi naučijo. Če pa zaradi demence pozabijo na naučeno, se lahko zgodi, da bo pes uriniral tudi v stanovanju. Do tega pogosto pride brez očitnih opozorilnih znakov.
Znanstveniki in veterinarji trenutno domnevajo, da na bolezen živcev vplivajo različni dejavniki. Na podlagi tega obstajajo različni pristopi za zdravljenje Alzheimerjeve bolezni pri psih.
Prej ko začnemo bolezen zdraviti, počasneje bo napredovala. Terapija zajema naslednje ukrepe:
Dokazano je, da nekatere snovi blagodejno vplivajo na živčni sistem. Sem spadajo na primer antioksidanti, ki se v možganih vežejo na proste radikale (agresivne spojine in spojine, ki vsebujejo kisik). Antioksidante najdemo zlasti v vitaminih C in E ter tudi v provitaminu A.
Zato vam priporočamo posebno hrano za starejše pse, ki lahko vplivajo na izboljšanje kognitivnih sposobnosti. Hrana obstaja tudi v obliki priboljškov. Če boste psa hranili s priboljški, se za izračun ustreznih odmerkov hrane posvetujte z veterinarjem.
© Mary Lynn Strand / stock.adobe.com
Pri psih, ki so psihično izzivani in zaposleni, je tveganje razvoj demence manjše. S tem, da svojemu štirinožcu postavljate miselne ovire, pomagate upočasniti to neozdravljivo bolezen.
Potek sprehodov malce spremenite in s seboj vzemite inteligentne igrače. Tudi treniranje novih ukazov lahko poveča kognitivne sposobnosti psa.
Sindrom kognitivne disfunkcije (CDS) je mogoče zdraviti s selegilinom in propentofilinom v obliki tablet. Slednji ima lastnosti, ki spodbujajo krvni obtok in krepi delovanje srca.
Pasja Alzheimerjeva bolezen je dokaj pogosta bolezen. Različne študije kažejo, da približno 30 do 60 odstotkov psov, starejših od sedem let, kaže simptome demence.
Do zdaj še ni bilo mogoče potrditi, ali gre za dedno bolezen in ali pasma psa igra vlogo pri razvoju bolezni. Pri ljudeh pa je po drugi strani dokazano, da se demenca podeduje.
Viri:
http://www.tierarzt-michling.de/allgemeine-informationen/
Izobrazbo živinozdravnice sem pridobila na univerzi Justus Liebig v Giessenu, kjer sem pridobivala izkušnje na različnih področjih veterine kot so oskrba in zdravje drobnice, velikih živali, eksotičnih živali, kot tudi farmakologija, patologija in higiena hrane. Ob veterinarskem delu se ukvarjam tudi z lastno znanstveno disertacijo s ciljem boljše zaščite živali pred bakterijskimi patogeni. Poleg svojega veterinarskega znanja delim tudi lastne izkušnje kot lastnica psa in lahko razumem ter razjasnim morebitne strahove, težave ter druga pomembna vprašanja o zdravju živali.
