Aljaški malamut

Večina prijateljev psov bo naslednjo lastnost opazila takoj: aljaški malamut, ki ga nekateri imenujejo mali ali mally, je eden izmed severnih slednih psov. Tako kot sibirski husky je tudi aljaški malamut našel številne privržence v hladnem severnem okolju. Toda ta vzdržljiv štirinožec svojemu lastniku postavlja prav posebne zahteve.

Izgled

Tipičen sledni pes

Je največji in najmočnejši med slednimi psi, čemur je priča tudi njegov izgled. Malamut ima kompaktno telo špicov, z globokim prsnim košem in močnimi rameni, ki mu omogočajo vleko težkega tovora. Ušesa so precej majhna in trikotna, oči so v obliki mandljev in so ponavadi rjave – nikoli niso modre! Svoj rep nosi pokonci in zvitega čez zadnji del hrbta. Njegov kožuh ga ščiti pred mrazom in ga sestavlja mastna poddlaka ter štrleča zunanja dlaka, ki je v predelu ramen in vratu nekoliko daljša. Barva dlake je običajno svetlo siva do črna z belimi vzorci. Njegovo glavo ponavadi krasi značilna maska. V idealnem primeru je pes glede na standard zelo simetričen. Dovoljeni so tudi psi s popolnoma belo dlako. Aljaški malamut je zares velik pes: samci so veliki do 63 cm, samice pa do 58 cm. Tehta lahko od 34 do 38 kg.

Lokomotiva severa

Ime aljaški malamut izvira iz nordijske kulture: ime nosi v čast svojega prvotnega rejca Mahlemuta Inuita. Ti nomadski Eskimi s severozahodne Aljaske so potrebovali močnega, trpežnega in zanesljivega slednega psa. S ciljno vzrejo so tako ustvarili vzdržljivega aljaškega malamuta. Njegovi predniki so nordijski špici, s katerimi si deli željo po vleki sani. Sem spadajo tudi druge klasične sledne pasme: hitrejši in lažji sibirski husky, kot tudi manj razširjena samojed in grenlandski pes. Ti psi niso domačinom služili le kot sledne živali, temveč tudi kot lovski psi in včasih kot psi čuvaji. Čeprav ta pasma obstaja že nekaj stoletij in spada med prvinske pasme, so aljaške malamute začeli ciljno vzrejati šele leta 1926. Leta 1935 so uradno oblikovali njegov standard, istega leta pa je pasmo priznalo združenje American Kennel Club (AKC). Takrat je tudi nastalo združenje Alaskan Malamute Club of America (AMCA). Pasma je hitro zaslovela, saj so nekatere malamute vzeli s seboj na polarne odprave. Danes tega močnega psa uporabljajo na dirkah s sanmi, kjer pa ne izstopa zaradi hitrost, temveč zaradi svoje vzdržljivosti. Aljaški malamut krasi grb kanadskega območja Jukon, ki meji na ameriško zvezno državo Aljasko, kjer pa velja za državnega psa.

Vzreja

Že kot mladička ga moramo naučiti upoštevati ukaze in mu postaviti jasna pravila, da bo takoj vedel, kdo je glavni. V nasprotnem primeru bo lahko precej neprijetno, saj gre za velikega psa. Za njegovo vzrejo potrebujete izkušnje in potrpljenje. Aljaškemu malamutu morate pokazati, da ste vi glavni sledni pes, ki ga mora upoštevati. Če to ne storite, bo skušal zavzeti mesto ”vodilnega psa”, saj je zelo dominanten. Ko osvojite njegovo naklonjenost in spoštovanje, bo z vami hitro sodeloval. Vzreja zahteva veliko ljubeče in nepopustljive doslednosti, ne smete pa biti preveč strogi. Upoštevajte tudi naslednje: brez težav boste obvladali samo tistega malamuta, kateremu boste vsak dan omogočili dovolj gibanja. V nasprotnem primeru bo poiskal druge načina, kako spustiti paro, ki pa vam morda ne bodo najbolj všeč. Priporočamo, da ga že kot mladiča navajate na druge ljudi in pse (v idealnem primeru to stori že rejec), tako da vam med dnevnim sprehodom ne bo povzročal preglavic. Tukaj vam je lahko v pomoč tudi pasja šola, kjer bo spoznal druge pse.

Zaposlitev

Če je možno, moramo aljaškemu malamutu omogočiti, da vleče sani oz. vsaj posebne vozičke, namenjene za ta šport. Ta vzdržljivi severni pes ni tako hiter kot je močan, zato se moramo osredotočiti na vzdržljivost. V deželah, kjer ni veliko snega, se malamuti dobro izkažejo v športu, ki mu pravimo vlečenje uteži (weight pulling). Pri tem športu pes vleče voziček z utežmi, ki so prilagojene njegovi telesni teži in jih glede na njegovo moč lahko tudi povečamo. Tako kot velja za vse zahtevne športe, se tudi tega naj udeležujejo samo odrasli psi, starejši od 15 mesecev. Seveda pa tudi pri odraslem psu ne smemo pretiravati, da bo ostal motiviran in zdrav. Pasma je zelo dominantna in ima izredno močan lovski nagon, zato ni najbolj primerna za psa čuvaja. Ne glede na to pa malamut obožuje dolge pohode.

Zdravje

Samo izkušen rejec z veliko znanja lahko mladičku omogoči, da se v svet poda popolnoma zdrav. Zato mladička kupite samo pri uglednem rejcu, ki je član pasjega združenja in je starševske pse dal v celoti pregledati. Pri tem so pomembni preglede glede displazije kolkov, ki so pogosti za pse te velikosti. Psu pomagajte ohranjati zdrave sklepe in mu ponujajte ustrezno hrano ter poskrbite, da se dovolj giblje. Pasma je lahko nagnjena k pritlikavosti in cinkovi dermatozi, ki pa prizadene kožo zaradi zmanjšane absorpcije cinka v črevesju. Kaže se v pordeli koži, prhljaju in izpadanju dlak. Terapijo sestavlja hranjenje s cinkovo soljo, kar včasih kombiniramo tudi z dieto in dodatkom kalcija.

Zaradi svoje telesne sestave in toplega kožuha je aljaški malamut odlično prilagojen hladnim razmeram, ne mara pa toplote. Že pri temperaturi nad 15 stopinj Celzija ga ne izpostavljajte prevelikim naporom in poskrbite, da bo poleti imel dovolj hladne sence. Pri dobrem zdravju lahko ta štirinožec živi tudi do 12 let.

Prehrana

Seveda si aljaški malamut želi vrsti primerno prehrano, ki je sestavljena iz veliko mesa! Odločite se za pasjo hrano z najvišjo možno vsebnostjo mesa, s katero boste na zdrav način pokrili beljakovinske potrebe vašega spremljevalca. Žita nimajo v pasji hrani kaj iskati. Ni važno, ali se odločite za suho ali za mokro hrano. Tako kot vsi psi, tudi aljaški malamut po obroku potrebuje počitek, saj lahko drugače pride do življenjsko nevarnega zvijanja želodca. Zato mu hrano ponudite šele po gibanju in ga nato za nekaj časa pustite na miru. Odrasli aljaški malamuti potrebujejo dva obroka na dan, mladi rastoči psi pa do štiri obroke na dan. Količino obrokov prilagodite dejanskim energijskim potrebam psa in pazite na njegovo telesno težo. Če ga hočeta nagraditi s prigrizkom, izberite zdrave prigrizke brez sladkorja, kot so prigrizki za nego zob. S suhimi izdelki za žvečenje boste zadovoljili njegove potrebe po žvečenju. Poskrbite tudi, da bo imel na voljo dovolj sveže pitne vode in tudi pri daljših izletih vodo vzemite s seboj.

Nega dlake

Nega dlake je preprosta, čeprav je njegova dlaka zelo trda. Pomembno je, da ga redno krtačite. Tako mu pomagate odstraniti odvečne dlake. Spomladi in jeseni pride do menjave dlake, ko pes izgubi ogromne količine poddlake. Če si umaže svoj kožuh, ponavadi zadostuje, če ga na suho skrtačite. Okopajte ga samo v nujnih primerih, pri tem pa uporabite blagi šampon za pse. Redno preverjajte stanje ušes in jih po potrebi očistite s posebnim čistilom. Nekateri lastniki svojim psom čistijo zobe z zobno ščetko in zobno pasto. Če ste se tudi vi odločili za to možnost, potem že mladička navadite na ščetkanje zob. Ščetkanje zob je za pse najučinkovitejša metoda za preprečevanje zobnega kamna in s tem povezanih zapletov. Redno preverjajte dolžino krempljev in jih po potrebi skrajšajte s škarjami.

Je aljaški malamut pravi pes zame?

Ta močan nordijski pes ima velike zahteve. To je pes za izkušene lastnike, ki se lahko uprejo njegovemu dominantnemu značaju in ga lahko naučijo poslušnosti, kar je zaradi njihovega močnega telesa nujno. Pred nakupom aljaškega malamuta upoštevajte zgoraj napisano, saj mnogi ljudje to preveč podcenjujejo. Enako velja za gibanje in telovadbo: aljaški malamut potrebuje veliko vzdržljivostnega treninga.

Ta pasma iz divje Aljaske ne spada v mesto ali stanovanje. Malamut potrebuje prostor in veliko narave. Ograjeno in zaščiteno dvorišče je odlično zanj, še zlasti, če ima pasjega prijatelja. Primeren je tudi za družinskega psa. V vsakem primeru pa si zapomnite, da potrebuje veliko človeškega stika.

Samoumevno je, da ta pes ni primeren za tople dežele, saj bi zaradi vročine preveč trpel. To upoštevajte tudi pri načrtovanju dopusta v južnih državah; najbolje je, če aljaškega malamuta v tem primeru pustite doma.

Preden se odločite zanj, dobro preračunajte stroške, saj vas lahko veliki aljaški malamut veliko stane. Vsak dan vam bo vzel veliko časa za izlete v naravo. Pri tem pa upoštevajte tudi čas za crkljanje in nego. Poleg enkratnih stroškov nakupa psa, boste morali odšteti tudi za osnovno pasjo opremo in po potrebi tudi za sani in vlečno opremo. Kot stalne stroške lahko upoštevate stroške kakovostne hrane, veterinarske preglede, cepljenja in razgliščevanja. Ni slabo premisliti tudi o zdravstvenem zavarovanju za psa.

Kje lahko najdem svojega aljaškega malamuta?

Aljaški malamut poleg sibirskega huskyja velja za najbolj razširjenega slednega psa, vendar pa je malamutov veliko manj kot pa huskyjev. Kljub temu lahko v večini državah hitro najdete uglednega rejca, ki bo v prihodnosti imel na voljo novo leglo. Rejca lahko obiščete na domu, kjer boste spoznali njegove vzrejne cilje in zdravstveno nego, ki jo nudi svojim psom. Rejec mora biti v vsakem primeru član združenja in vam mora pokazati dokazilo o rodovniku FCI. Le tako ste lahko prepričani, da boste prejeli čistokrvnega aljaškega malamuta, katerega starše so za vzrejo izbrali na podlagi značaja in zdravja. Nikoli ne kupujte mladičkov dvomljivega izvora – niti iz usmiljenja. S tem boste samo okrepili trg vzreje psov na črno.

Če si želite odraslega aljaškega malamuta, lahko preverite tudi zavetišča – mogoče vas bo prevzel tudi kakšen mešanček. Odločite se za psa, ki ustreza vašim življenjskim razmeram in vašim izkušnjam s psi. Po potrebi se obrnite na združenja za nordijske pse, ki vam lahko pomagajo najti ustreznega rejca. Priporočamo, da se dogovorite za srečanje, na katerem se lahko s psom spoznate in se odločite, ali ste primerni zanj ter obratno.

Vam in vašemu aljaškemu malamutu želimo veliko srečnih trenutkov!