© Eudyptula / stock.adobe.com
Hud pes čuvaj ali veliki hišni pes? Glede dobermana so mnenja različna. Podoba nevarne zveri se drži te pasje pasme tudi zaradi številnih upodobitev na velikem platnu. Vendar pa doberman zaradi uspešne ameriške serije „Magnum“ uživa tudi kultni status.
Kako se je razvila pasma doberman? Zgodovina današnjih črnih in rjavih dobermanov se začenja najprej z mišje sivo psico „Schnuppe“. Pripadala je g. Friedrichu Louisu Dobermannu iz Nemčije, ustanovitelju pasme in po katerem se je kasneje tudi pasma imenovala, ki je od leta 1834 do leta 1894 živel v malem mestecu Apolda v Thüringenu. Za svojo osebno zaščito v poklicu je iskal g. Dobermann posebno pazljive in ostre pse. Kateri poklic je opravljal g. Dobermann ni znano. Po ustnih izročilih je govora o pobiralcu davkov, nočnem čuvaju, policaju ali upravitelju bordelov. Gotovo je, da je Dobermann delal tudi kot mestni lovec na pse, kar mu je dajalo pravico, da je lovil potepuške pse in jih ubijal, če niso izsledili lastnika. Posebno pazljivim in ostrim psom je Dobermann prizanesel in jih paril za vzrejo. Njegovo ljubljeno psičko po imenu Schnuppe, ki je bila siva mešanka, porekla iz okolice Apolda, je križal s krvoslednim psom. Krvosledni psi so bili ena vrsta prednikov rottweilerja, mešani z vrsto ovčarja, ki je prihajal iz Thüringena s črno barvo dlake z rjasto rdečimi oznakami. Za vzrejo je uporabil tudi pankrte od pinčerja in mlade vrste lovskih psov.
Dobermannov cilj je bil vzrediti močne čuvaje, ki neustrašno branijo hišo in posestvo. Hitro je bila nova pasma, že zelo podobna današnjemu dobermanu, odkrita kot policijski pes. Zaradi dobrega dela psa za prijavljanje in sledenje, je dobil doberman vzdevek „žandarski pes“. Na začetku 20. stoletja je bil doberman v Nemčiji uradno priznan kot „policijski pes“.
Po smrti Friedricha Dobermanna je prevzel nekatere pse, porekla iz Apolde, Otto Göller in jih križal z drugimi pasmami psov in mešanci. Današnjemu izgledu dobermana so verjetno doprinesle naslednje pasme psov: rottweiler (krvosledni pes), nemški ovčar, nemški pinč, weimaraner, lovski psi in hrti.
Od svojega znanca Goswina Tischlerja je kupil Göller samico „Graf Belling“, katere značaj ter tudi zunanji znaki danes poznanega tipa dobermana skoraj perfektno utelešajo. Graf Belling je te lastnosti zanesljivo predala svojemu nasledniku in tako odločilno doprinesla k utrditvi standarda dobermana. Göller, ki je imel v svojem leglu „von Thüringen“ delno 150 psov v svoji posesti, je redno trgoval s pazljivimi in pogumnimi štirinožci in širil pasmo dobermana preko meja po celem svetu. Göller je bil tisti, ki je 27. avgusta 1899 ustanovil tudi prvi klub dobermanov. Ime kluba „Dobermann-Pinscher-Klub Apolda“ se je prvič pojavilo z opisom „Dobermann-Pinscher“. Prej se je imenovala pasma, prav tako kot danes le „Dobermann“. Kot ustanovitelji in predhodniki dobermana so veljali poleg Friedricha Dobermanna in Otta Göllerja tudi Goswin Tischler s svojim leglom „von Grönland“ in Gustav Krumbholz s svojim leglom „von Ilm-Athen“.
Doberman je postal iskani pes tudi v obeh svetovnih vojnah, kjer so ga uporabljali v policijske in vojaške namene. V prvi svetovni vojni so ga uporabljali v nemški armadi za javljanje, iskanje min in za sanitetnega psa. Neustrašen in zanesljiv pes je bil všeč tudi Američanom in so ga zato uporabljali v drugi svetovni vojni za vojaškega psa na nemški in ameriški strani. Žal je postal znan tudi kot najprimernejši službeni pes v koncentracijskih taboriščih.
© brusnikaphoto / stock.adobe.com
Razlog, zakaj je doberman kljub svojemu, v osnovi veselemu značaju na prvi pogled veljal za psa čuvaja, je predvsem v njegovem mogočnem izgledu. Močan in mišično grajen pes deluje zaradi elegantne linije svojega telesa, ponosne drže in odločnega izgleda skoraj plemenito. Za veliko njegovih oboževalcev uteleša tako idealno sliko psa.
Zaradi skrajšanja njegovih tipičnih srednje velikih uhljev in repa je bil eleganten in grozeč videz prej še bolj izrazit. Kmalu po skotitvi so mladičem dobermana najprej amputirali rep. V starosti nekaj tednov so končno obrezali tudi obliko uhljev. S pomočjo obližev in okvirja, ki ga je mladi doberman moral nositi več tednov, so stali uhlji pokonci, dokler končno niso postali popolnoma pokončni. Pri tem kupiranje (= operativno skrajšanje ušes oziroma repa) na začetku sploh ni bilo namenjeno zunanjosti, temveč veliko bolj za podporo nalog čuvanja. Dobermana s kratko stoječimi uhlji in kratkim repom je napadalec slabše zagrabil in bi se ga pes tudi lažje ubranil. S kupiranjem bi dobermana še težje prijeli. Dolgo časa so za veliko ljubiteljev pasme veljali le kupirani dobermani kot „pravi dobermani“.
Zaradi zaščite živali je bilo kupiranje uhljev in repa v 80-ih in 90-ih letih na srečo prepovedano. Viseči uhlji in dolgi rep dajejo nekoč nevarnemu dobermanu mehkejše in bolj prijateljske poteze. Tudi, če je veliko nekdanjih ljubiteljev dobermana zavračalo prepoved kupiranja in so se nekateri vzrejci, ki so protestirali, celo odpovedali vzreji, je pridobil doberman s šarmantnimi visečimi uhlji tudi veliko novih privržencev. Tako je ostri pes čuvaj naenkrat postal tudi množični družinski pes.
Sčasoma je postala priljubljena tudi rjava različica dobermana. Kljub temu, da dlaka seveda nima vpliva na značaj psa, deluje rjavi doberman očitno ne tako grozeče kot črni pripadnik njegove vrste. Tako so tudi v filmih in televizijskih serijah večinoma uporabljajo za igranje le črni dobermani. Rjava različica je še vedno manj znana kot črna barva dlake z rjasto rdečimi znaki. Rjavi psi so pogosteje elegantni lovski psi kot pa dobermani. Poleg črne in rjave barve dlake s karakteristično rdeče rjavimi ožigi, obstajajo tudi dobermani v modrikasti barvi, beli in barvi izabele. Vsekakor so v Nemčiji te tri barve iz vzreje izključene.
Sijoče gladka dlaka 63 do 72 cm velikega psa je kratka in gosta, brez podlanke.
V principu je doberman še vedno pes čuvaj. Je pogumen, samozavesten in neustrašen ter tako odličen za delo v vojski ali policiji.
Po naravi so dobermani mirni psi. S kompetentnim in zanesljivim lastnikom, ki mu daje dovolj zaposlitev in ustrezno šolanje, je lahko tudi zelo nežen in se rad crklja. Znotraj družine je doberman zelo zvest, ljubeč in prijazen do otrok. Svojo družino je doberman pripravljen vedno braniti in je zato proti tujcem na začetku zmeraj malce nezaupljiv. To pa seveda ne pomeni, da bo takoj napadel vsakega tujca – dobro vzgojen in socializiran pes ne bo nikoli brez razloga napadel oziroma nekoga ugriznil! Svojo ostrino pokaže doberman le na ukaz. Kot pri vseh psih, je tudi pri dobermanu ključnega pomena kdo drži v rokah povodec oziroma je “glavni”. Dobermani potrebujejo izkušeno in zanesljivo “vodjo”, ki jim bo pokazala kaj smejo in česa ne. Ko ta “vodja” oziroma lastnik pridobi njegovo zaupanje, mu bo doberman zmeraj podrejen in pripravljen slediti. Doberman je zrcalna slika svojega lastnika. Le samozavesten in suveren lastnik bo imel ob sebi poslušnega psa.
Dobermani so dobro vodljivi in izkazujejo veliko zadovoljstvo ob izpolnjevanju različnih nalog. Imajo tudi zelo oster um in so zelo močni. Pasma doberman je celo znana kot peta najbolj pametna pasma psov na svetu. V kolikor znamo ceniti in spoštovati lastnosti in potrebe dobermana, je ta pasma primerna tudi za družinskega psa.
© terry / stock.adobe.com
Na začetku vzreje dobermanov je bila v ospredju vzreja zmogljivosti. Še danes je doberman v prvi vrsti deloven pes, iskan je za psa čuvaja, policijskega in vojaškega psa, lovskega psa (nadzor divjadi), pastirskega psa ter za terapevtske namene in spremljevalca slepih.
V današnejm času so vsestranski štirinožci tudi vedno bolj cenjeni kot družinski psi. Medtem, ko so pri vzreji delovnega psa, ki je namenjen čuvanju ovac, potrebne karakterne lastnosti čuvaja, so te značajske lastnosti pri vzreji za družinskega in spremljevalnega psa prej v ozadju. Tako so za vzrejo v družinske namene izbrani predvsem psi z uravnoteženim in prijaznim značajem. Praviloma so današnja združenja specializirana bodisi za vzrejo delovnih psov ali za vzrejo družinskih psov.
Kdor želi kupiti dobermana, naj predhodno povpraša vzreditelja za katere namen je pes vzrejen. Resne in izkušene vzreditelje najbolje najdemo med člani registriranih klubov za dobermane. Pomembno je, da je vzreditelj odprt za pogovor, pripravljen pokazati starše živali in leglo ter daje veliko pozornost na zdravje in prilagajanje živali na okolico.
© everydoghasastory / stock.adobe.com
Ne glede na pasmo, potrebujejo vsi psi preharno, ki je bogata z mesom in ne vsebuje veliko žit. Pasja prehrana naj bo tudi primerna velikosti, starosti in ostalim posebnim potrebam vašega psa. V kolikor niste prepričani kaj je najbolje za vašega psa, se je vedno dobro prej posvetovati z veterinarjem.
Tudi pri dobermanih, ki so bili vzrejeni kot družinski psi, je še vedno možno prepoznati značajske lastnosti psov čuvajev in delovnih psov. Imajo prirojen zaščitniški instinkt, v kombinaciji srednjega praga za dražljaje ter izrazite potrebe po telesni in umski obremenitvi. Tudi kot družinskega psa lahko uporabimo dobermana za delo in zato potrebuje naloge, da je srečen in sproščen. Doberman ni pes, ki bi se zadovoljili z dvema ali tremi sprehodi na dan. Samo po sebi je umevno, da tako aktivni in inteligentni psi spadajo v kompetentne in izkušene roke.
Psi, ki so napačno vzrejeni, ki na primer izolirano živijo v leglu, imajo premalo pozornosti, ki svojemu vodji ne morejo zaupati in so brez športnega in umskega treninga, pogosto razvijejo nagajivosti. Iz dolgčasa in premalo zahtev si sami iščejo zaposlitev. So hitreje nervozni, tekajo nemirno po hiši, vlečejo povodec ali lajajo pri vsakem najmanjšem šumu. Obremenjeni psi so po drugi strani mirni in uravnoteženi in so po treningu zadovoljni, da jim ni potrebno ničesar delati.
Kdor želi kupiti dobermana, se naj – poleg navdušenja za to pasmo psa – zaveda, da vzgoja in trening dobermana zahtevata veliko časa, denarja in včasih tudi veliko potrpljenja. Dobra vzgoja, dovolj gibanja in kreativne igre za spodbujanje umskih sposobnosti, so osnova za harmonično skupno življenje psa in človeka. Obstaja cela vrsta iger zaposlitve, ki prinašajo veselje lastniku in psu: igre vlečenja in lovljenja, igre iskanja in vonjanja, igre s hrano, vodne igre ali enostavno razposajeno igranje s pripadniki iste vrste ter dolgi sprehodi v naravo, pri katerih lahko doberman prav „izpusti svoje moči“.
Zelo dobro so primerne tudi različne vrste pasjih športov, kot na primer agility, obedience ali dogdancing. In, če imate dobermana za družinskega psa, mu bodo zabavne tudi delovne naloge.
Posebno kot družinski pes potrebuje doberman trdo vzgojo in socializacijo. Najbolje, da s tem začnemo že v starosti mladiča. Kot pri nas ljudeh, so tudi pri psih prvi meseci življenja zelo odločilni. Psi bi naj kolikor možno hitro prišli v kontakt z živalmi in ljudmi vsake starosti. Predvsem, če doberman pride kasneje v družino z otroci, bi naj hitro začel spoznavati in ocenjevati dojenčke in male otroke. Pozitivne izkušnje v času mladiča bodo psu koristile celo življenje. Z veliko navajanja na okolje se doberman nauči, da so določeni dražljaji normalni in niso potencialno nevarni za njegovo družino.
V nasprotju z vzgojo in treningom, pa nega dobermana ne vzame veliko časa. Kratka dlaka brez podlanke zahteva le vsakih par dni krtačenje. Poleg nege dlake pa je potrebno redno in temeljito čistiti tudi kremplje, oči in kožo štirinožca in kontrolirati morebitne spremembe.
Očitno je, da doberman ni pes za vsakogar. Doberman potrebuje izkušenega lastnika, ki ima veselje in čas, da se mu posveti in mu nudi potrebno telesno in umsko obremenitev. Z mirno, vendar dosledno in odločno osebo na svoji strani, kateri odločitvam lahko vsakič zaupa, bo postal doberman zanesljiv in zvest spremljevalni pes, ki bi za svojo družino skočil tudi v ogenj.
Srednje velik zlati prinašalec obožuje otroke in je odličen družinski pes! Zelo je navezan na človeka, zato rabi malo nege in veliko vadbe.
Ubogljiv, naklonjen ljudem in prilagodljiv: srednje velik labradorec je izredno priljubljen družinski pes, čeprav ima kot prvotni delovni pes rad psihične in fizične izzive.
