Nemški pinč

Nemški pinč

Nekoč priljubljeni hlevski pes in lovec na podgane, ki so ga v preteklosti imeli na skoraj vseh kmetijah, je še danes kot družinski pes rad v središču pozornosti. Karakterni nemški pinč bi se rad povsod pridružil – vseeno ali zunaj pri športu ali noter pri crkljanju.

Zgodovina

Dejstvo, da je nemški pinč zelo malo obremenjen z obolenji psov, je verjetno povezano s tem, da kljub dolgi zgodovini niso bili nikoli „preobremenjeni pri vzreji“. Nemški pinč spada skupaj s šnavcerjem med najstarejše pasme v Evropi. Domnevajo, da so direktni potomci psov čuvajev kamnitih naselij, ki so jih v skladu z mnenji strokovnjakov imeli že 3000 let pred našim štetjem. Od kod dejansko prihaja pasma ni pojasnjeno. Medtem, ko nekateri znanstveniki izvor pinča vidijo v deželi Württemberg, verjamejo drugi, da izhaja iz angleških terierjev. Ponovno drugi zagovarjajo ravno nasprotno in vidijo pinča kot prednika terierja angleškega izvora.

Zagotovo je, da se je po zunanjosti ta pasma psov, ki je bila omenjena že leta 1880 v „nemški knjigi o izvoru pasem psov“, v vseh letih komaj kaj spremenila. Klasični pinč, kot ga danes poznamo, se pojavlja že na upodobitvah iz srednjega veka in renesanse.

Nemški pinč 1

Na prelomu stoletja je bilo možno najti nemškega pinča na skoraj vsakem posestvu in dvorišču. Tam so imeli po eni strani nalogo čuvati hišo in posest, po drugi strani pa zadrževati stran tudi škodljivce, kot so podgane, miši in kune. Poleg tega so jih uporabljali tudi za pse kočijažev, da so pazili na kočijo ob odsotnosti kočijaža. Predvsem vsestranskost odlikuje pinča in ga napravi za nepogrešljivega spremljevalca kmetov, posestnikov in kočijažev. Ta izvirna področja uporabe so mu prinesla tudi vzdevek „hlavski pinč“ in „podganar“. Po vsej verjetnosti tudi ime „pinč“, ki v stari nemščini pomeni „tisti, ki grize“ in je soroden z angleškim glagolom „to pinch“, napeljuje na njegovo dejavnost spretnega lovca na podgane. V tej povezavi lahko angleško besedo „to pinch“ prevedemo s „priščipniti“, „prijeti“ ali „zagrabiti“ in opisuje kako s svojimi spretnimi tačkami ulovi miši in podgane. Kot podganar se je prehranjeval pinč v veliki meri sam  – poleg svoje vzdržljivosti in svojega samostojnega dela še dodaten razlog, zakaj je bil pinč v takratnih časih tako priljubljen.

Grobodlaki pinč, ki ga danes imenujemo „šnavcer“ in gladkodlaki nemški pinč še danes veljata za skupno pasmo. Za oba skupaj so skrbeli in vzrejali v leta 1895 ustanovljenem klubu pinčev. Kljub sčasoma končni ločitvi v samostojni pasmi psov, so šnavcerji in pinči še danes skupaj vodeni v klubu „Pinč-šnavcer klub iz leta 1895“.

Šele po 20. stoletju so grobodlaki šnavcerji in gladkodlaki pinči, ki jih je bilo možno do takrat najti v enem leglu, za vzrejo ločili. Leta 1917 so uradno imenovali grobodlakega pinča v „šnavcerja“. V istem času so se tudi miniaturni pinči ločili od svojih večjih pripadnikov vrste. V primerjavi s šnavcerjem in miniaturnim pinčem je redkejši gladkodlaki pinč v tem času izgubil na popularnosti. K temu so pripomogli tudi začetki industrializacije, zaradi katerih so postali hlevski psi in psi kočijažev večinoma brez posla. Z novimi motoriziranimi avtomobili, ki so sčasoma izpodrinili iz cest kočije, je tudi nemški pinč vedno bolj izginjal iz prizorišča.

Na srečo je v sredini 50. let vzreditelj Werner Jung prevzel v vzrejo skoraj izumrlo pasmo. Leta 1958 je tvegal v klubu Pinč-šnavcer s prenovljeno vzrejo gladkodlakega pinča. S psico pinča „Kitti vom Bodenstrand“ in prevelikim miniaturnim pinčem „Jutta Jung“, „Illo Fischer“, „Fürst Jung“ in „Onzo Illgen“ je Jung zagotovil preživetje nemškega pinča. Kljub temu je nemški pinč še danes redka pasma psa. V letih 1998 do 2003 je bilo rojenih samo 160 do 220 mladičev na leto. V letu 2003 je nemški pinč pristal na listi na izumrtje ogroženih vrst živali.

Izgled

Za prijetnega družinskega psa velja nemški pinč nenazadnje tudi zaradi svoje kratke in tesno prilegajoče se dlake, ki je zelo enostavna za nego. Gosta dlaka je gladka in sijoča in je večinoma temno črne barve z rdečimi znamenji. Možna je tudi čisto rdeča obarvanost, vendar se ta pojavlja le pri pribl. 20 odstotkih pasme.

S plečno višino od 45 do 50 cm in težo od 14 do 20 kg nemški pinč ni „premajhen“ in ne „prevelik“. Nemški pinči imajo kvadratno telesno gradnjo, kar pomeni, da sta višina telesa in dolžina približno enaka. Ustrezno samozavestnemu značaju je njihova drža zelo ponosna in elegantna. Njihova moč se kaže tudi z mišičastim telesom, ki še posebno pride do izraza v gibanju. Močni hrbet rahlo pada na zadnji strani navzdol. Spuščeni uhlji V-oblike, ki se od leta 1987 po nemškem zakonu o zaščiti živali ne smejo več kupirati, so na močni in iztegnjeni lobanji visoko nastavljeni. Zasukani so naprej, notranji robovi uhljev pa ležijo na licih. Robovi uhljev so zelo tanki, kar pri sicer zelo zdravem psu lahko hitro pripelje do poškodb.

Nemški pinč v gozdu

Lastnosti

Nemški pinči veljajo za zelo temperamentne in aktivne pse, ki so lahko hkrati tudi zelo zvesti in ljubeznivi. Medtem, ko v želji po gibanju in veselju do igre zunaj v naravi skoraj ne poznajo meja, zahtevajo pametni in samozavestni psi v stanovanju veliko božanja.

Tako zunaj kot tudi znotraj med lastnimi „štirimi stenami“ zahteva nemški pinč intenzivno pozornost svojega gospodarja. To ne pomeni, da ga mora njegov človek priznavati. Nasprotno, pinči imajo svojo lastno glavo in natančno vedo kaj hočejo. Tako telesno in umsko potrebujejo samostojni in inteligentni štirinožci svoj lasten prostor. Zaradi svoje izjemne samozavesti, močnih živcev in inteligence imajo v svoji družini in na svojem področju vse pod kontrolo. Kot nekdanji dvoriščni psi zelo rad čuvajo svoj dom. So zelo pozorni in dajejo takoj „sporočilo“, ko se zgodi nekaj neobičajnega. Tujec ob prisotnosti nemškega pinča nikoli ne bo mogel vstopiti neopazno. Pinči tudi ne lajajo veliko. Temperamentni, vendar hkrati mirni in uravnovešeni psi so vse drugo kot „ščene“.

Medtem, ko se približajo tujcem z zdravo mero nezaupanja, se kaže nemški pinč znotraj družine kot zelo zvesti in ljubezniv spremljevalec. S pravo vzgojo, ki mora biti ljubeča in dosledna ter s suverenim vodenjem s strani gospodarja, se kažejo po naravi svojeglave živali kot nadvse prilagodljivi in ubogljivi psi. Odločilno je, ali dojame ukaze svojih ljudi. Inteligenten pinč se uči le, kar se iz njegovega vidika splača učiti in jasno pokaže, če mu kaj ni všeč. Od rojstva zna uporabiti svojo inteligenco. Možne slabosti svojega vodje hitro prepozna in jih zna uporabiti v svoj prid. Njegova „pametna neposlušnost“ je tudi za izkušene lastnike psov sčasoma izziv. Nagnjenost k svojeglavosti je pri tem vsekakor – prav tako kot prirojena želja po lovu – od psa do psa različna. Če od začetka upoštevate določena pravila vzgoje, se lahko tudi svojeglavi predstavniki vrste usmerijo v želeni tir. Zaradi njegovega močnega, vendar dobrega karakterja in sposobnosti učenja, v povezavi z neutrudno željo po igri in odpornosti, so nemški pinči zelo vsestranski in ljubeči družinski in spremljevalni psi.

Vzreja in zdravje

Kot že omenjeno, je bilo v letih od 1998 do 2003 rojenih samo 160 do 220 mladičev na leto. V letu 2003 je nemški pinč pristal na listi na izumrtje ogroženih vrst živali. Za nekatere ljubitelje psov je bila to budnica in tako od leta 2003 ni naraslo le število novih vzrediteljev, temveč tudi število pri VDH prijavljenih mladičev. Pri izbiri resnih vzrediteljev imajo zainteresirani, predvsem v Nemčiji, ponovno določeno izbiro.

Ker karakterno močni nemški pinč še danes ni masovno vzrejen in zato nikoli ne pride do „prekomerne vzreje“, gre v osnovi za zelo zdravega psa. Z vzrejo pogojene dedne bolezni so gladkodlakemu pinču prihranjene. V vzreji je tako nujen le pregled displazije kolkov, pregledi za druge bolezni, kot so dedno pogojene očesne bolezni (barvna slepota) ali Willebrand-bolezen (hemofilija) so prostovoljni. Odvisno od predpisanih kontrol in cepljenj, so obiski pri veterinarju z nemškim pinčem redkost.

Nemški pinč teka

Vzgoja in skrb 

Za več dela poskrbi velika potreba po gibanju te pasme psa ter včasih prav svojeglav karakter. Kot nekdanji čuvaj in lovski pes, ki je prej samostojno skrbel za hišo in posestvo, je nemški pinč še danes nagnjen k dominantnosti. Za družine z zelo malimi otroci je pinč zaradi kljub svojega veselja do igre le pogojno primeren. Predvsem potrebuje izkušenega in suverenega gospodarja, ki prevzame vodstvo in ga zna odvrniti od njegove izvorne naloge nadzirati hišo ali posestvo  pred tujci. Nemški pinč potrebuje v svoji vzgoji jasne meje. Da se le teh nauči, je večkrat potrebna odločnost in glede na situacijo tudi močno zatrtje. Pritisk in prisila delujeta v tem primeru ravno nasprotno, bolj pomembno je, da inteligenten pes razume pravila. Gospodar potrebuje, da ga njegov pinč priznava in sprejema, veliko inteligence, ustvarjalnosti in samozavesti.

Za vzgojo uravnovešenega psa, ki se zna sprostiti in ne vsega urejati sam, je nujno potrebna tudi telesna obremenitev. Aktivni in temperamentni pinč je zato najbolj primeren za športnike, ki imajo željo skupnega gibanja s psom. Bodisi pri kolesarjenju, rolanju, jahanju ali tekanju – nemški pinč je idealen partner za vse prostočasne športne aktivnosti. Veselje mu prinaša tudi hitri agility ali turnirski pasji šport. Za potrebno umsko obremenitev lahko poskrbi sledenje ali mantrailing. Zaradi svojega šarmantnega načina pinču vedno znova uspe svojega lastnika zapeljati k skupnemu športu, igri ali sprehodu. Po tako intenzivnih nalogah na svežem zraku se lahko njegovi lastniki doma veselijo tudi izdatnega „crkljanja“.

Kdor ima veselje do intenzivnega umskega in telesnega odnosa človek-pes in kdor ima rad aktivne pse, ki radi samostojno razmišljajo, je z nemškim pinčem "zadel na loteriji".

Odkrijte ponudbo pasje hrane in opreme v naši spletni trgovini

Članki, ki so jih ostali uporabniki ocenili kot najbolj uporabne

Zlati prinašalec

Srednje velik zlati prinašalec obožuje otroke in je odličen družinski pes! Zelo je navezan na človeka, zato rabi malo nege in veliko vadbe.

Nemški ovčar

Nemški ovčar je ena najbolj priljubljenih delovnih psov na svetu, ki so zaradi svoje vsestranskosti, želje po učenju in zvestobi do lastnika tudi primerni kot družinski pes.

Borderski ovčar

Inteligenten in zahteven borderski ovčar (Border Collie) s srednje dolgo dlako je popoln pastirski pes in je zato le delno primeren za družinskega psa.