Nemška doga

Nemška doga

Nemška doga spada med največje pasme psov na svetu. Vendar kljub njenemu impozantnemu izgledu in markantnih ustnicah veljajo doge za zelo prijateljske, mirne in pozornosti potrebne pse, ki pri crkljanju s svojimi ljudmi rade podcenjujejo svojo težo.

Zgodovina

Na koncu 19. stoletja so kinologi mislili, da so v tipih psov iz obdobja Antike našli prednike nemške doge. Tako so imeli Asirci pred več kot 4000 leti na primer velike borbene pse s topimi gobci in kratko dlako, katerih upodobitve spominjajo po izgledu na današnjo pasmo dog. Tudi na ozemlju današnje Danske so našli okostja zelo velikih, dogam podobnih lovskih psov, ki so datirani na leta 5000 pred našim štetjem do 1000 našega štetja. Sorodstveno razmerje med nemško dogo in temi antičnimi predniki je zdaj zelo sporno. Tudi sprejeto sorodstvo s tibetansko dogo (Do Khyi), eno najstarejših pasjih pasem iz Vzhoda, je bilo medtem z DNA-testom izključeno.

Šele po 16. stoletju so znova našli evidence o sledenju porekla doge. Izročilo dokazuje, da so posebno velike in elegantne pse uvažali iz Anglije in Irske v Nemčijo, ki so izvirali iz križanj mastifov z velikimi irskimi volčjimi psi. Živali so bile po zunanjosti še vedno zelo različne, skupna jim je bila izjemna velikost. V Nemčiji so končno po 17. stoletju začeli s ciljno vzrejo tako imenovanih „angleških docken“. Elegantni veliki psi, ki so jih uporabljali za lov na medvede, divje svinje ali druge dobro utrjene živali, so bile na posestvih kmalu priljubljene kot impresivni spremljevalni psi. Tako so razdelili pasmo na komorne pse, fizične pse in angleške doge. Za komorne pse so bili izbrani najlepši in najmočnejši primerki s pozlačeno ovratnico in so smeli ponoči ostati v postelji svojih knezov in sicer na velikem medvedjem kožuhu. Podobno kot fizični psi, ki so bili z vidika lepote slabši od komornih psov in zato imeli le posrebreno ovratnico, so v prvi liniji čuvali knežje posestvo pred vsiljivci. Ker so komorni in fizični psi živeli v družinskem gospodinjstvu dvorca, je bila pri njihovi vzreji velika pozornost posvečena poslušnosti in vodljivosti. Pri lovu na drugi strani je bilo lovskim živalim prihranjeno z visokimi merili glede vzreje.

Vendar tudi vse druge angleške doge, ki jim ni uspelo postati komorni ali fizični psi in so jih imeli v hlevih, so še vedno veljale za tako dragocene, da jih niso imeli kar tako za lov. Tako so najprej poslali na lov na divje svinje „Saufinder“ in „Saurüden“, ali „Bärenbeißer“ pri lovu na medvede, da so izsledili dobro utrjeni plen in ga izgnali iz gozda. Šele pri očesnem kontaktu so spustili doge na divje svinje oziroma medvede, da so jih s spretnim ugrizom ujeli in pridržali, dokler jih lovec z vbodnim orožjem ni ubil. Da se dragoceni psi pri tem maneverju niso poškodovali, so jim nadeli oklep iz debelo oblazinjenega blaga.

Ko so lovski psi z vedno širšo uporabo strelnega orožja vedno bolj postajali odveč in so številne pasme izginile iz obličja, so imeli dogo – predvsem v regiji Württemberg – za luksuznega psa in statusni objekt. V sredini 19. stoletja je uživala medtem kot Ulmska doga označena pasma vedno večjo priljubljenost. Otto von Bismarck je spadal med najbolj poznane lastnike dog. Prvi kancler nemškega rajha je imel velike pse več kot 60 let, kar jim je prineslo vzdevek „pes rajha“. Ker so doge živele pretežno v privatnih gospodinjstvih, so bili pri vzreji vedno manj pozorni na dober karakter, stabilnost in poslušnost. V različnih predelih dežele so nastali različni tipi dog, ki so se po barvi ali velikosti rahlo razlikovali in ki so jih glede na to imenovali ulmske doge, danske doge, angleške doge, velike doge, Saupacker ali Hatzrüde.

Ko so bili leta 1876 ti različni predstavniki pasem predstavljeni na pasji razstavi, so predlagali sodniki vzrediteljem, da se zedinijo o enotnem poimenovanju „nemška doga“. Ime je bilo sporno, ker so se tudi druge države potegovale za poreklo doge. Tako je pasma psa v angleškem slovarju še danes imenovana „Great Dane“. Kljub temu so nemški vzreditelji uspeli in ustanovili leta 1888 s „klubom nemških dog“ nasploh prvo vzrejno združenje.

Izgled

Velikost nemške doge

Odrasla doga lahko nanese na tehtnici tudi dobrih 90 kg. Pri plečni višini najmanj 80 cm pri samcih in 72 cm pri psicah tako visoka teža seveda ni presenečenje. Nemška doga pa pri tem  seveda nikakor ni okorna. Nasprotno, njena ponosna cela pojava izžareva velikansko moč in eleganco. V pasemskem standardu FCI je zaradi svojega harmoničnega izgleda, dobro proporcionirane linije in izrazite glave opisana celo kot „Apolo med pasjimi pasmami“. Na opazovalca deluje kot „plemenit kip“ in velja že med knezi v 16. in 17. stoletju za izjemno dragocenega psa.

Barve nemške doge

Barvno je na voljo doga v treh samostojnih barvah, ki se pri vzreji nikakor ne smejo mešati:

  • Rumena in progasta: rumene doge imajo svetlo zlato rumene do peščeno rumeno barvo. Pri dogah s progami potekajo po rumeni osnovni barvi jasno začrtane črne proge enakomerno v smeri reber. Črna maska je pri rumenih ter črtastih variantah standard. Bele oznake pa na dlaki niso zaželene.
  • Črna in z madeži: dlaka pri črnih dogah je lakasto črne barve. Bele značke so dovoljene na tačkah in prsnem košu. Posebna oblika te barve so „tigrasti plašči“ in „ploščati psi“. Pri tigrastih plaščih pokriva črna barva telo kot plašč. Pod tem „plaščem“ se kaže plen, vrat (okoli celega), prsa, trebuh, prednje tačke in konica repa v beli barvi. Ploščati psi izkazujejo na sicer belem trupu velike plošče v črni barvi.Lisaste oziroma tigraste doge so bele po osnovni barvi z neenotnimi raztrganimi lakastimi črnimi madeži, ki se dobro razporejajo po celem telesu. Te tako imenovane tigraste doge (ali tudi harlekin in diamantne doge) niso homozigotne in zato niso enostavne za vzrejo. Le približno 10 odstotkov mladičev izkazuje želeno razporeditev črnih madežev.
  • Modra: modre doge so čiste jekleno modre barve. Bele oznake so dovoljene le na prsih in tačkah.

Poleg teh treh obarvanj obstajajo še tako imenovani „sivi tigri“ in „beli tigri“, ki glede na standarde niso zaželeni. Sivi tigri so sive osnovne barve s črnimi madeži. Čeprav je siva barva pri nekaterih drugih pasmah cenjena barva, na primer pri lovskih psih, sivi tigri na pasjih razstavah ne smejo prejeti najvišjo možno oceno za doge. Vzreja belih dog (beli tigri) je od prepovedi parjenja med dvema lisastima dogama v Nemčiji prepovedana kot vrsta mučenja. Lisasti tigri so lahko prenašalci tako imenovanih merle-faktorjev. Pri parjenju dveh lisastih živali lahko mladiči podedujejo merle-faktor. Prizadeti mladiči trpijo za slepoto in delno oglušelostjo.

Značaj nemške doge

V pasemskem standardu FCI je nemška doga opisana kot „ljubeča in navezana na svoje lastnike“. Nežni velikan med pasjimi pasmami ne ostaja rad sam in je najraje vedno v bližini svojih ljudi. Njihov zadržani značaj in njihova vodljivost jih napravita za zelo prijetne spremljevalce v skoraj vseh življenjskih situacijah. Kljub njihovemu, na ljudi navezanemu karakterju, doge niso podložne in rade na ljubeč način presenečajo svoje lastnike z lastno „glavo“.

Vsekakor naletijo doge zaradi svoje velikosti tudi vedno znova na zavračanje v družbi. „Ali je to pes ali poni?“ – Neredko poročajo lastniki dog o „neumnih izjavah“ drugih mimoidočih, ko se sprehajajo s svojim psom in lastniki manjših pasem psov raje menjajo stran ceste, iz strahu, da bi ta „kolos“ lahko njihovemu manjšemu psu kaj naredil. Če sami pridete v takšno situacijo: ostanite sproščeni! Seveda delujejo nemške doge zaradi svoje velikosti zastrašujoče, ko pa enkrat dogo spoznate, bo s svojim prijateljskim, dobrovoljnim in inteligentnim značajem hitro zase pridobila nove prijatelje. Tako boste zagotovo slišali veliko prijaznih in navdušenih odzivov na vašo dogo.

Končno je tudi zaradi dejstva, da doga zaradi svoje velikosti navdihuje spoštovanje, v nekaterih situacijah zelo pozitivno ovrednotena. Tako so doge zelo priljubljene tudi kot psi čuvaji. Budni štirinožec je do tujcev najprej nekoliko nezaupljiv, tudi če redko laja ali celo grozi. To večinoma niti ni potrebno, kajti kateri vsiljivec bi se prostovoljno spustil v merjenje moči z nemško dogo? Dejansko imajo doge zelo visok prag vzdraženja in ne kažejo nobenega agresivnega ali bojevitega vedenja. V ravnanju z ljudmi ali drugimi živalmi veljajo za nadvse združljive. Zaradi njihovega prijaznega in sproščenega značaja je nemška doga danes zelo priljubljen družinski pes. Posebno v družinah z otroci je dobro imeti tega velikega psa. Rad se igra in crklja z otroci – le njegova teža je včasih napoti.

Prehrana za nemško dogo

Pri prehrani nemške doge igra velikost pomembno vlogo. Ker gre za zelo veliko pasmo, je treba psu zagotoviti zadostno količino hrane. Poleg velikosti obstajajo še drugi dejavniki, na primer zdravstveno stanje ali raven aktivnosti, ki vplivajo na potrebe hranjenja vašega psa. V osnovi je treba biti pozoren na uravnoteženo, z mesom bogato prehrano. Poskrbite, da bo vašemu štirinožnemu prijatelju na voljo dovolj sveže pitne vode.

Izogibajte se prekomerni teži. Če ima vaš pes prekomerno težo, lahko to preverite na rebrih živali. Če jih še vedno lahko dobro občutite, potem vaš pes ni predebel. Tako preprečimo, da bi mišično-skeletni sistem psa bil preveč obremenjen, kar lahko povzroči deformacijo kosti. Če ima vaš pes prekomerno telesno težo, mora na dieto. Obstajajo posebne nizkokalorične diete, ki bodo psa hitro napolnile in vseeno vsebujejo vse bistvene vitamine in minerale, ki jih vaš prijatelj potrebuje.

Za vrsti ustrezno prehrano so na voljo različni načini hranjenja. V naši zoohit-trgovini najdete posebno hrano za nemško dogo, ki je natančno prilagojena njihovim potrebam. Poleg prehrane z mokro in suho hrano je na voljo tudi biološka surova hrana (BARF). Vendar pa je za to potrebno strokovno znanje, s katerim zagotovite, da bo vaš pes dobil točno toliko hrane kot jo potrebuje. V nasprotnem primeru se lahko pojavijo nevarni simptomi pomanjkanja. Če niste prepričani, se posvetujte z rejcem ali veterinarjem.

Vzreja in zdravje

„Klub nemških dog iz leta 1888“ s sedežem v Berlinu je postavil še danes veljavne standarde za vzrejo nemške doge, ki so jih prevzeli od kinološkega krovnega združenja FCI in predstavili javnosti. Pri vzreji je danes v prvi vrsti pozornost dana mirnemu temperamentu in prijaznosti do ljudi. Doga se lahko zahvali svojemu nežnemu razumu, da je kljub svoji velikosti še vedno zelo cenjena in priljubljena kot družinski pes. Seveda obstajajo tudi ljudje, ki imajo dogo posebno zaradi njene velikosti kot psa za prestiž.

Pri vsej priljubljenosti imajo vzreditelji dog vendar tudi vedno znova borbo s pasemsko specifičnimi obolenji. Tudi zaradi velikosti so psi nagnjeni k displaziji kolkov (HD), zasuku želodca, kostnemu raku in obolenjem srčne mišice (na kratko DCM).

Pričakovana življenjska doba nemške doge

28 odstotkov nemških dog umre že pred svojim petim rojstnim dnevom in skoraj noben predstavnik pasme ne dopolni 10 let. Zaradi napak pri vzreji je lahko nagnjenost k obolenjem živali še močnejša. Tako pripelje na primer vzreja, pri kateri se ciljno posvečajo močno izraženim ustnicam pogosto do konjunktivitisa. Pričakovana življenjska doba nemške doge je 8–10 let.

Nemška doga - mladič

Skrb in vzgoja

S preudarno vzrejo, ki je manj posvečena velikosti in bolj zdravju in dolgi življenjski dobi psov, se lahko nevarnost za obolenje na srečo zmanjša. Veliko vlogo pri tem igrata tudi gibanje in prehrana. Za kolikor možno dolgotrajno ohranjanje zdravja in kondicije, morajo biti vezi in mišice doge dobro natrenirane. Daljši sprehod na dan, pri katerem je najbolje, da se lahko doga tudi brez povodca „razdivja“, spada k obveznemu programu psa, ki se rad giblje. Vzpenjanju po stopnicah bi se naj veliki psi izogibali. In tudi pri mladih psih bi se naj izogibali daljšim sprehodom, divjim igram  ali tekanju po stopnicah. Pritlična in velika hiša z vrtom je najbolj primerna za to pasmo psa.

Na vprašanja o primerni prehrani doge vam najbolje odgovori vzreditelj ali veterinar. Seveda naj bo jasno, da tako velik pes potrebuje nekaj več: več prostora, več gibanja in tudi več hrane.

Zaradi njihove lahke vodljivosti in zvestobe do ljudi so doge na splošno zelo nezahtevne in enostavne živali, ki so dobro primerne za družinske in spremljevalne pse. Posebno kot terapevtski psi so ti srčno dobri štirinožci zelo uporabni. Kot pri vseh psih je seveda tudi pri dogi nujna ljubeča in dosledna vzgoja, da se lahko njihov pozitiven značaj optimalno razvije. Nenazadnje že zaradi njene velikosti potrebuje doga na svoji strani ljudi, ki ji postavljajo meje in na katerih moč se lahko zanese. Na srečo potrebuje doga predvsem tesni kontakt s svojimi ljudmi. In dejstvo, da pri tako zvestem psu, ki je pasemsko pogojeno nagnjen k prevelikemu izločanju sline in, da vam bo jeans hlače pogosteje poslinil, spada slednje v življenje z dogo enostavno zraven.

Članki, ki so jih ostali uporabniki ocenili kot najbolj uporabne

Zlati prinašalec

Srednje velik zlati prinašalec obožuje otroke in je odličen družinski pes! Zelo je navezan na človeka, zato rabi malo nege in veliko vadbe.

Nemški ovčar

Nemški ovčar je ena najbolj priljubljenih delovnih psov na svetu, ki so zaradi svoje vsestranskosti, želje po učenju in zvestobi do lastnika tudi primerni kot družinski pes.

Labradorec

Ubogljiv, naklonjen ljudem in prilagodljiv: srednje velik labradorec je izredno priljubljen družinski pes, čeprav ima kot prvotni delovni pes rad psihične in fizične izzive.